TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Drži sicer, da so na račun sodišča založena sredstva iz naslova predujma premoženje dolžnika. Vendar pa je treba upoštevati, da razmerje med sodiščem, ki opravlja izvršbo, in dolžnikom, ki je založil predujem po drugem odstavku 225. člena ZIZ, ni civilnopravno razmerje. Gre za pravno razmerje, ki je izrazito formalizirano, predmet tega razmerja pa ni terjatev, s katero bi bilo mogoče kakorkoli razpolagati, temveč gre od trenutka, ko je izdan sklep o dolžnosti založitve predujma, še izključno za tehnično izvršitev sklepa. Ob morebitni neizvršitvi sklepa zato dolžnik izvršilnega postopka tudi nima na voljo pravnih sredstev, kakršne imajo sicer v pravnih razmerjih na voljo upniki (na primer tožba v pravdnem postopku), temveč ima na voljo le pravno sredstvo znotraj izvršilnega postopka za sanacijo svojega položaja (zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe po 52. členu ZIZ). Sodišče torej sploh ni dolžnikov dolžnik, ampak je organ, ki opravlja izvršbo. Opravljati pa jo mora v skladu z zakonom in na podlagi odločb (sklepov in odredb), ki jih predvideva zakon.

Od trenutka nakazila predujma na račun sodišča tako dolžnik z njim ne more več na noben način razpolagati, temveč so ta sredstva namenjena izključno prisilni opravi po izvršilnem naslovu dolgovanega nadomestnega dejanja. Sodišče lahko zato založena sredstva uporabi izključno v ta namen, morebitni presežek, ki se pokaže šele po pravnomočnosti sklepa o dokončni višini stroškov, mora sodišče vrniti na račun dolžnika. Ko enkrat morebitni ostanek predujma prispe na dolžnikov račun, pa lahko vsak upnik, ki ima denarno terjatev do istega dolžnika, nanj tudi poseže z izvršbo. Tako kot to lahko stori tudi glede ostalih dolžnikovih denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet, za katera niso določena kakšna izvzetja ali omejitve izvršbe.