TFL Vsebine / TFLGlasnik

Zgodba se je začela 2. julija 1991, sprožila sta jo prihod Slobodana Miloševića na oblast v Srbiji in njegov fašistični pohod najprej na Srbijo, nato pa tudi na celotno jugoslovansko federacijo. Nacionalistična blaznost je najprej okužila Srbijo, nato se je pod pretvezo ohranjanja Titove Jugoslavije širila po federaciji, vključno z Jugoslovansko ljudsko armado (JLA), v kateri je bil oficirski kader pretežno srbsko orientiran. Od take armade pač nismo mogli pričakovati nevtralne drže in izkazalo se je, da smo imeli prav.

Glede na to, da sem na lastni koži doživel fašizem, sem hitro dojel, kam vodijo spremembe, ki jih je želel Miloševič. Vodile so v spremembo Jugoslavije v Srboslavijo, to pa je bilo daleč proč od ustavnopravne ureditve federacije, v kateri smo bili Slovenci še pripravljeni živeti. In ker so bile grozeče spremembe dosti pomembnejše za našo osebno in skupno svobodo, so moja periodična pisma sorodnikom, prijateljem in znancem postala drugačna od dosedanjih. Prejšnja pisma o otrocih, počitnicah in drugih običajnih stvareh so zamenjala pisma o dogajanju v Jugoslaviji, jogurtnih revolucijah ter rušenju pokrajinskih in republiških vlad.

Zadnja pisma te vrste so bila moj krik na pomoč ...

Zadnji šop takih pisem sem odposlal 2. julija 1991, ko je bila agresija JLA na vrhuncu in ko sem se s kolesom mimo oddelka teritorialcev ter postavljenih španskih jezdecev čez Tromostovje prebijal proti pošti na Pražakovi ulici. Kakih dvajset pisem je bilo to, največ angleških, nekaj pa nemških in francoskih. In reči moram, da so mnogi naslovniki vsebino prejetega pisma vzeli zelo zares. Tako je angleška prijateljica prejeto pismo poslala »svojemu« poslancu (MP). Portugalski kolega, ki je bil takrat v vodstvu njihove zbornice, pa je z njim seznanil svojega prijatelja, ministra.

Daleč največji odmev pa je doživelo pismo, ki ga je prejela očetova ameriška sestrična Kathryn in ki ga je potem poslala senatorju zadevne države. V običajnih razmerah bi to pismo končalo v košu za smeti. A ker so bile prav takrat tam nekakšne volitve (pri katerih šteje vsak glas), ga je senator raje poslal uredništvu časopisa. In časopis je v času moratorija v Slovenijo poslal novinarja.

Novinar je poiskal mene, pisca pisma

Novinar sicer ni znal slovensko, je pa bil vse do pradedov in prababic slovenske krvi, kar mu je prišlo zelo prav, ko je bil zanj sprožen tudi postopek za pridobitev slovenskega državljanstva. In tako sta novinar Paul in njegova špansko-puebloindijanska žena Kate v poznem poletju 1991 sedela na našem vrtu, jaz pa sem jima skoraj do polnoči razkrival tragedijo našega in drugih ljudstev na tem občutljivem prostoru. Tragedijo, ki se je spočela z delitvijo Rimskega cesarstva in zapečatila s padcem Konstantinopla ter ki je povzročila, da so poslej Nemci in Osmani neženirano gospodarili s tem geopolitičnim prostorom. Tragedijo, ki je kot že tolikokrat prej kulminirala s tem, da je regionalni potentat zastrupil svoje ljudstvo in razdrl težko skovano skupnost, v kateri smo bili jugoslovanski narodi pripravljeni živeti »drug z drugim, ne pa drug pod drugim«.

Paul je občasno kaj vprašal, v glavnem pa le menjal trakove v svojem diktafonu, Kate je fotografirala.

Jeseni je iz ZDA prišla pošiljka časopisa, v katerem je Paul na treh straneh razgrinjal pretekle dogodke v Sloveniji in vanje vključil tudi slike, ki jih je posnela Kate (med drugim celo mene z masko v rokah). Čez čas sem napravil fotokopije časopisa in pisem (vsaj mislim, da so bile fotokopije), ki so sprožila dogajanje, ter vse skupaj poslal Ministrstvu za zunanje zadeve. Kaj se je z gradivom potlej dogajalo, ne vem. Odgovorili niso nič, a takrat so se tam okrog itak motali ljudje, katerih napori so bili bolj opaženi in ki so si zato zaslužili več hvaležnosti domovine za svoja osamosvojitvena prizadevanja. Res škoda, če so bili zaradi mojih domoljubnih ozirov dostavljeni dokumenti celo originali, pa jih je kak nerazgledan birokrat vrgel v smeti.

Da ne bo šlo vse skupaj v pozabo, bom moral prebrskati svoje stare papirje, v skrajnem primeru pa celo zaprositi Paula, da mi pošlje kopijo takratne časopisne reportaže. Sicer pa Paul in Kate odtlej redno prihajata v Slovenijo, ki po političnih in družbenih turbulencah v ZDA nanju deluje zdravilno. Zanju postaja nekakšna obljubljena dežela, nekakšna Šangri-la, kamor lahko zbežita pred kriminalom in nasiljem njunega vsakdanjega okolja. Pri oboževanju Slovenije gresta tako daleč, da si bo Kate poskušala tu pridobiti pravico stalnega bivanja, Morda ji bo uspelo, saj ima za moža slovenskega državljana, ki je takrat, ko je bilo treba na veleposlaništvu podati državljansko prisego, pripotoval iz daljne Nove Mehike v Washington (DC).

Kadar godrnjamo nad svojo državo ali jo dajemo vnemar, raje poglejmo čez plot in se zahvalimo za ta pozni in ne docela zaslužen božji dar. In celo takrat, kadar mi srce krvavi zaradi izgube dragocenih življenj vseh strani v bratomorni vojni, mislim, da se v takratni politični in vojaški konstelaciji konfliktu skoraj ni dalo izogniti. In da je bila to cena za to, da popravimo krivico na Primorskem. Ni pa dvoma, da je bil epilog preračunan na to, da zmagovalci enkrat za vselej počistijo s poraženci.

Ironija zgodovine

A ironija zgodovine je, da duhovni dediči takratnih drznih osvoboditeljev zdaj pridigajo enako neučinkovite recepte današnji Ukrajini, kot jih je Slovencem takrat naša protikomunistična stran. Kot da bi brez zveze s stvarnostjo oboji brali svarila starozaveznih prerokov, ki jih je v Sobotni prilogi Dela nedavno razložil akademik ddr. Jože Kraševec. Dobrohotna svarila sicer, ki pa so bila v divjem plesu tedanjih -izmov povsem neuporabna.