TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Predpis, ki ureja oblike pravnega varstva, torej tudi sodnega, je ZPVPJN. Navedeni zakon pa, česar pritožba ne izpodbija, v času vložitve pritožnikove tožbe ni predvidel možnosti upravnega spora zoper odločitev DKOM o pritožnikovem (ponudnikovem) zahtevku za revizijo, ampak sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti po določbah členov 42 do 49 ZPVPJN. To je razvidno tudi na podlagi njegovega 2. člena, v katerem je posebej določeno, da se pravno varstvo zoper kršitve v postopkih javnega naročanja zagotavlja v sodnem postopku, ki na prvi stopnji poteka pred pristojnim okrožnim sodiščem.

Prav zato, ker je sodno varstvo v upravnem sporu v razmerju do drugih oblik sodnega varstva subsidiarne narave, je bila z novelo ZPVPJN-C (Ur. l. RS, št. 72/2019) v 11. členu kot dodatna možnost sodnega varstva poleg že obstoječe pred sodiščem splošne pristojnosti določena tožba v upravnem sporu zoper odločitev DKOM o zahtevku za revizijo, na podlagi katere upravno sodišče ugotavlja, ali je izpodbijana odločitev DKOM glede očitanih kršitev v postopku oddaje javnega naročila zakonita (drugi odstavek novega 39. a člena ZPVPJN). V skladu s prvim odstavkom 21. člena ZPVPJN-C so se določbe 39. a člena tega zakona začele uporabljati 1. 1. 2021, na podlagi drugega odstavka istega člena pa upravni spor ni bil dovoljen zoper odločitev DKOM, ki je bila vročena pred začetkom uporabe 39. a člena.

Zmotne so pritožbene navedbe, da naj bi ZPVPJN z 39. a členom v času vložitve obravnavane pritožbe (24. 9. 2020) že zagotavljal pravno sredstvo v upravnem sporu, kaj šele, da bi bil sporni sklep DKOM pritožniku vročen po 1. 1. 2021. Iz noveliranega zakona pa tudi ne izhaja, da bi bil za pred tem začete upravne spore, v katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, določen spregled obravnavane procesne pomanjkljivosti.

Z vidika zahtev prava EU je odločitev DKOM sodna odločitev, s čimer je bilo tudi v pritožnikovem primeru v revizijskem postopku zagotovljeno odločanje sodnega organa ter s tem uresničitev pravice do pravnega sredstva in do varstva pred neodvisnim organom, ki izpolnjuje merila za sodišče. Poseben sodni postopek v smislu 9. točke 2. člena Direktive 2007/66/ES tako ni zahtevan. Da bi morala biti odločitev DKOM predmet še nadaljnje sodne presoje v državi članici, pa iz predpisov, na katere se sklicuje pritožba, ne izhaja.