TFL Vsebine / TFLGlasnik

Ali gre pri koliziji pravice do izražanja verskega prepričanja z nošenjem obraznega pokrivala in »pravice« drugih ljudi do odprte socialne interakcije[1] za trk primerljivih pravic? Ali gre za trk človekove pravice do izražanje vere z določenim splošnih interesom družbe. Odgovor na vprašanje, kaj je trk izhodiščno enakovrednih pravic, je pomemben, ker začrta parametre nadaljnje presoje. Če so namreč človekove pravice varuh posameznika pred državo, potem to terja restriktivno razlago dopustnih omejitev.[2] Kadar moramo človekove pravice omejiti z namenom varstva človekovih pravic drugih ljudi, pa omenjen karakterističen vidik pravic, da prevladajo nad interesi družbe,[3] odpade; normativna moč kolidirajočih interesov je – vsaj izhodiščno – enaka.[4]

V pravni doktrini in praksi se pri reševanju takih trkov pogosto omenja praktična konkordanca kot metoda zagotavljanja skladnega uresničevanja pravic. Ta ustvarja vtis, da so omejitve, ki jih z njo izpeljemo, človekovim pravicam pristne in tako ne zunanje, vsiljene od države. Pa so res? V sporu je sodišče tisto, ki mora odločiti, kateri pravici bo dalo prednost; katero bo podredilo ali omejilo. Takšna odločitev ne predstavlja vsebinskega oblikovanja pravice, [5] temveč poseg vanjo (ali v obe pravici). Sodišče mora opredeliti in z uporabo načela sorazmernosti utemeljiti tak poseg. Pojasniti mora izgube, ki nastanejo na strani ene ali vsake od pravic v procesu njihovega »usklajevanja«. Pri tem se ne giblje zgolj znotraj dejansko in pravno razpoložljivih možnosti sobivanja pravic, temveč neizbežno zaide v vrednotenje o tem, kateri od interesov, ki kolidirata, je pomembnejši. Je pomembnejša svoboda medija, da kritizira politika, ali ugled politika, ki ga kritika prizadene?[6] Je pomembnejši interes posvojenega otroka, da pozna svoje korenine, ali interes biološke matere, da ostane anonimna?[7]

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) pri presojanju pritožb, ki izhajajo iz kolizije človekovih pravic, zavzema celosten pristop k vprašanju, ali so domači organi dosegli ustrezno ravnotežje med varstvom ene in druge pravice.[8] Ta pristop zaznamuje načelo optimizacije, ki zahteva, da bolj ko je daljnosežen poseg ali bolj ko je vidik prizadete pravice pomemben, pomembnejši ali prepričljivejši morajo biti cilji, ki jih zasleduje (interesi na strani druge človekove pravice).[9] Zaznamujejo pa ga tudi vsebinska merila, ki jih je ESČP razvilo skozi sodno prakso za vsako od konvencijskih pravic. Ta odslikavajo njihov vrednostni podstat in usmerjajo tehtanje k pravno relevantnim okoliščinam.

Spor, ki izhaja iz trka konvencijskih pravic, pa je – klub nadzoru, ki ga izvaja ESČP – najprej spor pred domačim sodiščem. Če slednje resno pristopi k svoji primarni vlogi v varstvu človekovih pravic, s tem da zagotovi pošten postopek in skrbno presojo utemeljeno na strukturi, ki jo ponuja preizkus sorazmernosti, ter vsebinskih merilih, ki so se razvila v sodni praksi ESČP, potem zavzame ESČP pri presoji primera zadržano držo. [10] Bolj ko bo prima facie razmerje med kolidirajočimi interesi uravnoteženo, večja bo v takih primerih diskrecija domačih sodišč, da tehtnico obrnejo v prid ene ali druge pravice, in manjša bo potreba (in s tem tudi legitimnost) intervencije ESČP.[11]

 

---

[1] Glej sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, S.A.S. proti Franciji [Veliki senat, v nadaljevanju »VS«], št. 43835/11, ECHR 2014 (odlomki).

[2] Glej npr. Demir in Baykara proti Turčiji [VS], št. 34503/97, § 146, ECHR 2008.

[3] Glej Ronald Dworkin: Taking Rights Seriously. Harvard University Press, Harvard 1977, str. 92; in Rights as Trumps, v: Theories of Rights (ur. Jeremy Waldron). Oxford Readings in Philosophy, Oxford University Press, Oxford 1984, str. 158.

[4] Za obširnejšo razpravo o vseh teh vprašanjih glej Katarina Zidar Al-Mutairi: Tehtanje med clovekovimi pravicami skozi prizmo EKČP, v: Pravnik, št. 9-10/2020.

[5] Primerjaj Jan Zobec: Praktična konkordanca v ustavnosodni presoji, v: Dignitas št. 49/50/2018, str. 33–35; ter Up-916/09 in U-I-191/09 z dne 30. septembra 2010 (tč. 12).

[6] Mladina d.d. Ljubljana proti Sloveniji, št. 20981/10, 17. april 2014.

[7] Odièvre proti Franciji [VS], št. 42326/98, ECHR 2003III.

[8] Glej npr. V on Hannover proti Nemčiji (št. 2) [VS], št. 40660/08 in 60641/08, ECHR 2012; in Cumpǎnǎ in Mazǎre proti Romuniji [VS], št. 33348/96, ECHR 2004XI.

[9] Pieter Van Dijk in Godefridus J. H. Van Hoof: Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, Martinus Nijhoff Publishers, Leiden 1998, str. 537; in Robert Alexy: A Theory of Constitutional Rights. Prevod Julian Rivers, Oxford University Press, Oxford 2010 (1986), str. 102.

[10] Glej npr. Von Hannover proti Nemčiji (št. 2) [VS], št. 40660/08 in 60641/08, § 107, ECHR 2012.

[11] Glej npr. Evans proti Združenemu kraljestvu [VS], št. 6339/05, ECHR 2007I.