TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Kaj so temeljne značilnosti kriptovalut?

Kriptovalute po svojih značilnostih delujejo kot klasične (fiat) valute, vendar imajo nekatere lastnosti, zaradi katerih se od klasičnih bistveno razlikujejo. Kriptovalute predstavljajo digitalno, šifrirano in decentralizirano sredstvo menjave – za razliko od dolarja, evra ali katerekoli druge fiat valute ni osrednjega organa, ki bi upravljal in vzdrževal njihovo vrednost (kot to na primer počne Evropska centralna banka v območju evra).¹ Temeljna lastnost kriptovalut je njihova decentraliziranost, saj uporabnik za izvedbo plačila ne potrebuje posrednika, temveč sam poda predlog za izvedbo vpisa. Ne izdajajo jih centralne banke ali drugi državni organi, temveč so jih kot sredstvo plačila sprejele fizične in pravne osebe same. Nad njihovim upravljanjem in delovanjem ne bedi noben organ (kot sicer velja za centralne banke pri pravem denarju), zato sta nadzor in pregled nad transakcijami močno otežena oziroma nemogoča.

Z razvojem tehnologije so kriptovalute postale povsem običajno plačilno sredstvo pri vsakodnevnih opravilih (na primer nakup in prodaja blaga oziroma storitev) in z njimi povezanih transakcijah. Eden od razlogov za njihovo razširjenost je dostopnost, saj lahko račun odpre praktično vsakdo, lažje pa je zagotovljena tudi anonimnost transakcij. Ravno dostopnost kriptovalute uvršča med bolj priljubljene vrste naložb. Posamezni investitorji so v tem primeru podvrženi predvsem tveganju finančnih izgub, ki so posledica visoke volatilnosti oziroma spremenljivosti vrednosti kriptovalut. Tradicionalno so kot sredstvo naložb sicer pojmovane delnice, obveznice in drugi (bolj ali manj) zapleteni finančni instrumenti.²

Tehnologija in potek transakcij

Za učinkovito delovanje omrežja kriptovalut je treba zagotoviti mehanizme za preprečevanje dvojne porabe (da bi ena oseba isti denar porabila dvakrat). Pri običajnih transakcijah tradicionalnih valut ta problem rešuje banka ali drug subjekt nadzora. Najpogosteje to počne s pomočjo informacijskega sistema, v katerem vodi evidenco o transakcijah oziroma glavno knjigo. Pri kriptovalutah je treba razviti sistem, ki omogoča relativno varen in anonimen prenos vrednosti med posameznimi subjekti prek interneta neodvisno od zaupanja nekemu centralnemu subjektu oziroma banki (oziroma neodvisno celo od obstoja takega subjekta). To se zagotavlja s t. i. tehnologijo veriženja blokov (blockchain technology ali distributed ledger technology). Gre za algoritem, ki omogoča, da med razpršenimi in anonimnimi udeleženci decentraliziranega in avtonomnega sistema nastanejo edinstveni, preverjeni in preverljivi, vsem udeležencem dostopni ter za nazaj nespremenljivi arhivi zapisov nekega dejstva. Tak zapis predstavlja podatkovni blok, celoten arhiv zapisov pa verigo blokov. Posamezna enota kriptovalute tako pomeni zapis na blockchainu, ki predstavlja določeno pravico. Od tega, kaj je dogovorjena vsebina določene pravice, je odvisna pravna narava kriptovalute.³

Opisana tehnologija je bila najprej razvita za kriptovaluto bitcoin, kasneje pa se je na tej podlagi razvilo večje število različnih kriptovalut. Vsaka izmed valut ima svojo verigo blokov, v kateri so navedeni podatki o vseh transakcijah s posamezno kriptovaluto. Vsaka kriptovaluta z uporabo različnih sistemov potrjevanja transakcij uporabniku ponuja različne funkcionalnosti in na svojstven način rešuje težave, kot so razširljivost, zagotavljanje anonimnosti in podobno.⁴

2. Skupine oziroma vrste kriptovalut

Poenostavljeno povedano gre pri kriptovaluti za zapis enot na verigi podatkovnih blokov (blockchainu), ki vsebujejo podatke o dogovorjeni pravici. Poljudno bi jih lahko primerjali z listom papirja, na katerem je zapisano nekaj, za kar se dogovorimo, da ima določeno vrednost (na primer menica, delnica, bankovec ipd.) – od vsebine pravice, ki je zapisana na tem papirju, pa je nato odvisna njegova pravna narava.

V splošnem ločimo naslednje skupine oziroma vrste kriptovalut:

1. Plačilni žetoni ali kriptovalute v ožjem smislu (payment tokens)
   Plačilni žetoni se uporabljajo kot alternativno sredstvo za plačevanje in izmenjavo blaga ali storitev. Njihov glavni namen je zagotavljati decentralizirano orodje za nakup in prodajo blaga in storitev brez tradicionalnih posrednikov. Takšen plačilni žeton je na primer bitcoin.⁵ Ker njihova cena niha, se je izoblikovala podskupina plačilnih žetonov, t. i. stabilni kovanci (angl. stable coins), katerih vrednost je vezana na vrednost določene druge valute, blaga ali finančnega instrumenta (na primer cena žetona USDT se vedno prilagaja ceni 1 USD, z minimalnimi odstopanji).⁶
2. Uporabniški žetoni (utility tokens) Uporabniški žetoni so ustvarjeni za plačevanje storitev nefinančne narave, ki jih ponuja njihov izdajatelj. Imetniki takšnih žetonov prejmejo posebne pravice, kot je pravica do uporabe izdelka ali storitev izdajatelja (žeton torej deluje kot neke vrste kupon). Pogosto so uporabniški žetoni namenjeni izboljšanju uporabniške izkušnje, ponujajo pa tudi možnost nagrajevanja imetnikov žetonov za promocijo izdajateljevih storitev.⁷
3. Kriptožetoni kot finančni instrument (security tokens) Kritožeton je lahko finančni instrument, ki predstavlja lastništvo nad pravno osebo ali druge pravice in prenaša vrednost s sredstva ali svežnja sredstev na žeton ter daje podobne pravice, kot na primer tradicionalni vrednostni papirji. Poenostavljeno gre za digitalno obliko tradicionalnih naložb, kot so delnice, obveznice ipd.⁸
4. Nezamenljivi žetoni (non-fungible token ali NFT) Gre za žeton, ki ga ni mogoče kopirati, zamenjati ali razdeliti, je torej edinstven digitalni identifikator, zapisan v verigi blokov, uporablja pa se za potrjevanje pristnosti in lastništva. NFT je lahko povezan z določenim digitalnim ali fizičnim sredstvom, kot so slike, glasba, in lahko podeljuje licenčne pravice za uporabo sredstva za določen namen. Z NFT (in po potrebi s tem povezano licenco za uporabo, kopiranje ali prikaz osnovnega sredstva) se lahko trguje in prodaja na digitalnih trgih. Lastništvo žetona je zapisano v verigi blokov in ga lastnik lahko prenese, kar omogoča prodajo in trgovanje z žetoni NFT. Ker je za njihovo ustvarjanje potrebnih le malo veščin kodiranja, jih lahko ustvari praktično vsak. Običajno vsebujejo sklice na digitalne datoteke, kot so fotografije, videoposnetki in zvok. Bistvena lastnost je, da so nezamenljivi, ker gre za enolično prepoznavna sredstva (druge oblike kriptovalut so zamenljive).⁹

3. Virtualne valute v slovenski zakonodaji

Slovenija je sicer ena izmed prvih držav, ki so kriptovalute (oziroma »virtualne valute«, kot se imenujejo v kontekstu regulative s področja pranja denarja) zakonsko uredile v svoji zakonodaji s področja preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Med domačimi pravnimi viri velja v zvezi z regulacijo kriptovalut omeniti zlasti novi Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT-2),¹⁰ ki v 56. točki 3. člena virtualne valute opredeljuje kot digitalno obliko vrednosti, ki je ne izda ali za katero ne jamči ne centralna banka ne javni organ in ki ni nujno vezana na zakonito uvedeno valuto ter je brez pravnega statusa valute ali denarnega sredstva; fizične ali pravne osebe jo sprejemajo kot sredstvo menjave, ki se lahko elektronsko prenaša, shranjuje in izmenjuje. Enako definicijo virtualne valute je sicer vseboval že prejšnji Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT-1). ZPPDFT-2 predvideva vzpostavitev registra ponudnikov storitev virtualnih valut, z namenom zagotavljanja nadzora s področja preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma nad ponudniki teh storitev. Vzdrževanje in upravljanje registra je zaupano Uradu Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja.¹¹

Glede na zakonske določbe so pravne in fizične osebe, ki opravljajo posle v zvezi z dejavnostjo izdajanja in upravljanja virtualnih valut (vključno z menjavo virtualnih valut v običajne in obratno), v skladu z 19.č točko prvega odstavka 4. člena ZPPDFT-2 zavezane izvesti ukrepe za odkrivanje in preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma pred oziroma pri sprejemanju, izročitvi, zamenjavi, hrambi, razpolaganju oziroma drugem ravnanju z denarjem ali drugim premoženjem in pri sklepanju poslovnih razmerij. Takšni ukrepi so v glavnem pregled in identifikacija stranke, vzpostavitev politik, kontrol in postopkov za učinkovito ublažitev in obvladovanje tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, poročanje o sumljivih transakcijah, samoiniciativno odkrivanje in preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma ter hramba vseh podatkov v zakonsko predvidenih evidencah.¹² Takšno stališče je bilo sicer zavzeto že pred sprejetjem novega zakona, kljub novi ureditvi pa od rudarjev, ki kriptovaluto dejansko izdajajo, še vedno ni mogoče pričakovati samoprijave.¹³

4. Sodna praksa

O pravni naravi kriptovalut se je med prvimi izreklo Sodišče EU, ko je odločalo o predhodnem vprašanju, ali so transakcije menjave običajnih valut v bitcoin oziroma transakcije menjave navedenih valut v obratni smeri, ki jih namerava posameznik opravljati s posredovanjem neke družbe, predmet davka na dodano vrednost.¹⁴ Sodišče EU je v tem primeru valuto bitcoin opredelilo kot plačilno sredstvo (legal tender) finančnih transakcij. Stranki se za njeno uporabo (kot alternativo siceršnjim plačilnim sredstvom) dogovorita sami, valuta pa ima le vlogo plačilnega sredstva. Tako lahko vsaj za valuto bitcoin potrdimo, da gre za vrsto denarja, sodba Sodišča EU pa je zavezujoča za nacionalna sodišča, ki bi odločala o enakem vprašanju.

Kazensko pravo in ključni problemi preiskovanja kaznivih dejanj

Preiskovanje transakcije s kriptovaluto je zaradi dostopnosti, decentraliziranosti in anonimnosti, zlasti ko gre za preiskovanje kaznivih dejanj, oteženo. Vendar samo zato kriptovalutam ni mogoče odreči zakonitosti, saj bi se potemtakem morali odpovedati konvencionalnemu denarju, ki se pri prepovedanih dejavnostih vsaj za zdaj uporablja še pogosteje.¹⁵

Da gre za »običajno« vrsto plačilnega sredstva, je potrdila tudi slovenska sodna praksa. Transakcije kriptovalut namreč predstavljajo poslovanje z uveljavljenim plačilnim sredstvom, ki ne obstaja v fizični obliki. Višje sodišče v Mariboru (sodba II Kp 48898/2018, 11. december 2020) je v konkretnem primeru odločalo o vprašanju, ali za »hrambo« kot enega od zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja zadošča že pretvorba kriptovalute v gotovino. Obdolženim je bilo očitano kaznivo dejanje pranja denarja po 245. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), saj naj bi z denarnimi sredstvi, ki so izvirala iz predhodno storjenega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1, ustvarjali obsežen promet ter na ta način prikazovali, da so pridobljena zakonito. V obravnavanem primeru je plačilo z bitcoini pomenilo zgolj del načina izvršitvenega dejanja predhodnega (predikatnega) kaznivega dejanja. Pri kriptovalutah je potrebna menjava v fiat valuto pravega denarja prek avtomatov in tako pridobljeno gotovino je eden od obdolženih hranil pri sebi doma. Pritožbeno sodišče je potrdilo, da prejemanje kupnine za prepovedano drogo v kriptovaluti ne pomeni prepovedane dejavnosti, temveč predstavlja poslovanje z uveljavljenim plačilnim sredstvom, ki ne obstaja v fizični obliki in je zato potrebna menjava v valuto v obliki bitcoinov. Spremljajoče okoliščine iz tega predhodnega kaznivega dejanja pa niso zadoščale za to, da bi bilo obdolženčevo hrambo mogoče opredeliti kot uresničitev zakonskega znaka kaznivega dejanja pranja denarja.¹⁶

Kakšna je narava kriptovalut, zlasti z njimi povezana finančna tveganja, je ugotavljalo Višje sodišče v Mariboru (sodba II Kp 59275/2013, 24. oktober 2018), ko je odločalo o pritožbi zoper obsodilno sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja organiziranja denarnih verig (prvi in četrti odstavek 212. člena KZ-1). Obdolženec je glede na zaključke prvostopenjskega sodišča organiziral in promoviral denarno verigo v Sloveniji, obljubljal visoke donose z majhno investicijo, ne da bi bilo treba v igro pritegniti nove udeležence, ker da so izplačila glede na vložen denar zagotovljena, vplačan denar pa je na koncu vedno pridobil obdolženi.

Pritožbeno sodišče je kot neprepričljivo ocenilo pritožbo v delu, kjer zatrjuje, da ni šlo za igro, ki bi bila protipravna. V pritožbi je obramba navedeno igro primerjala z nakupom kriptovalut, takšna primerjava pa je bila po oceni pritožbenega sodišča neutemeljena, saj oškodovancem v okviru organizirane igre finančna tveganja niso bila znana in tudi ne predstavljena, obdolženec pa jim je igro prikazal kot nekaj, kar omogoča velik prihodek z majhno investicijo, ter pri tem poudarjal prednosti vlaganja v denarno verigo v primerjavi s klasičnimi naložbami, kjer je finančno tveganje podano. Iz sodbe je tako jasno razvidno, da kriptovaluta danes predstavlja povsem običajno naložbeno sredstvo, ki samo po sebi nikakor ne pomeni nezakonite aktivnosti in ga kot takega ne moremo postaviti ob bok kaznivim dejanjem, kot je organiziranje denarnih verig.

Privlačnost kriptovalut pri kaznivih dejanjih je, kot kaže sodna praksa,¹⁷ izrazita zlasti takrat, ko gre za kaznivo dejanje pranja denarja, organiziranja denarnih verig, neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami ter podobna dejanja, pri katerih bo izvor protipravne premoženjske koristi težko dokazati, če so pri kaznivem dejanju kot sredstvo izvršitve uporabljene kriptovalute. Tako na primer pri preprodaji prepovedanih substanc zaradi navedenih lastnosti kriptovalut organom preiskovanja prek dogovarjanja in sledenja transakcijam s kriptovalutami storilca praviloma ne uspe identificirati, razen če ga zalotijo pri dobavi prepovedanih substanc.¹⁸

Civilno pravo

Ker kriptovalute postajajo čedalje bolj razširjeno sredstvo naložb, se v praksi pojavljajo mnoga vprašanja v zvezi z njihovo naravo oziroma vlogo v premoženju posameznika. Tako se lahko kot problematični izkažeta na primer preživninska obveznost in delitev skupnega premoženja pri razvezi zakonske zveze ipd. Pogosto pa se kriptovaluta pojavi zgolj kot neka obstranska okoliščina, ki za rešitev konkretnega primera ni nujno ključna.

Po dostopni sodni praksi je Višje sodišče v Ljubljani (sklep št. I Cp 1934/2021, 6. februar 2022) odločalo o tožbi za ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja. Glede na postavljen tožbeni zahtevek so v skupno premoženje spadale tudi »naložbe v BitCoin in ostale kriptovalute v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank ali kasneje iz denarnih sredstev, ki predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, vse skupaj s plodovi«. Vsak del premoženja bi po mnenju sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča tožnica morala opredeliti zneskovno, skupna opredelitev vrednosti celotnega premoženja pa ne zadošča. V konkretnem primeru je sicer šlo za situacijo, ko tožnica ni razpolagala z vsemi podatki, na podlagi katerih bi tožbeni zahtevek lahko konkretizirala.¹⁹ Odločitev sodišča kaže na to, kako pomembno je pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka v zvezi s kriptovalutami, da bi lahko »posegli « v tovrstno premoženje.

Kako pogosto sredstvo naložb danes predstavljajo kriptovalute, kaže tudi sodna praksa glede obveznosti preživljanja. Kriptovalute so se namreč izkazale za pomemben del posameznikovega premoženja, ko je Višje sodišče v Ljubljani (sodba št. IV Cp 1506/2019, 11. december 2019) odločalo o višini preživninske obveznosti. Sodišče je potrdilo, da se pri odmeri višine obveznosti upoštevajo tudi naložbe v kriptovalute. Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbi zoper sodbo, s katero je prvostopenjsko sodišče zvišalo preživnino za mladoletnega otroka, pritožnica pa je v pritožbi opozarjala, da ima toženec denarna sredstva, ki jih je pridobil kot kupnino za stanovanjsko hišo in jih vložil v kriptovalute. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pri višini obveznosti premajhno težo dalo naložbi, ki jo ima toženec v kriptovalutah.²⁰

Prav tako so se kriptovalute izkazale za težavne v izvršilnem postopku. Naložbe v kriptovalute je Višje sodišče v Ljubljani (sodba št. I Cp 54/2022, 8. julij 2022) opredelilo tudi kot način, s katerim je toženec preprečil poplačilo terjatev upniku. V obravnavanem primeru sta toženca sklenila prodajno pogodbo za nepremičnino. Po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo naključje, da je toženec vsa denarna sredstva, čeprav je vedel, da ima tožnica do njega terjatev, naložil v kriptovalute, v katere tožnica z izvršbo realno ni mogla poseči. Kot neprepričljiv je ob tem spoznalo pritožbeni argument, da je toženec s tem želel oplemenititi (povečati) denarna sredstva, saj je splošno znano, da je taka naložba tvegana, poleg tega mu (po lastni izpovedi) že prejšnje naložbe niso prinesle pozitivnega rezultata. Trditev, da zaradi spleta okoliščin, ki so nastale po naložbi, sedaj do denarja ne more, je povsem nekonkretizirana in zato nepreverljiva. Ker je odtujil tudi drugo premoženje (vikend), to samo še dodatno potrjuje, da je bil cilj vseh toženčevih in toženkinih ravnanj, vključno s sklenitvijo pogodbe in vložkom kupnine v kriptovalute, tožnici preprečiti poplačilo.²¹

Učinki kriptovalut segajo tudi na področje stečajnega prava. Višje sodišče v Ljubljani (sklep št. Cst 128/2020, 12. maj 2020) je pri odločanju o odpustu obveznosti presodilo, da je dolžnica, s tem ko je najela več kreditov, nesorazmernih z njenim premoženjskim položajem, ravnala nevestno in nepošteno, zato odpusta ni dovolilo. Ugotovilo je, da denarja iz sklenjenih pogodb niti ni porabila za ureditev življenja, temveč za vračilo nekaterih dolgov, za igre na srečo in visoko tvegane naložbe v kriptovalute. ²² Kljub temu da mnogi kriptovalute vidijo kot odlično priložnost za plemenitenje premoženja, sodišča opozarjajo na finančno tveganje, ki ga prinašajo, in naložbe obravnavajo kot nevestno in nepošteno ravnanje.

Iz vseh opisanih primerov izhaja, da kriptovalute postajajo čedalje pogostejše in običajno plačilno sredstvo, ki pa zaradi svoje »novosti« prinaša mnoge izzive tudi pri sodniškem odločanju. Zato je ključno, da so z njimi dobro seznanjena tudi sodišča.

5. Sklep

Kriptovalute so v današnjem času razširjene pri povsem običajnih uporabnikih, ki ne razpolagajo nujno s širokim tehničnim IT-znanjem. Glede na njihove lastnosti in namen jih lahko razdelimo v več različnih skupin:

1. plačilni žetoni in stabilni kovanci,
2. uporabni žetoni,
3. kriptožetoni v obliki vrednostnih papirjev in
4. nezamenljivi žetoni (NFT).

Kriptovalute tako pogosto pomenijo investicijsko priložnost tudi za neizkušene investitorje, ki so v tem primeru zaradi visoke spremenljivosti njihove vrednosti podvrženi predvsem tveganju finančnih izgub. Prav tako veljajo glede na tujo in slovensko sodno prakso za povsem običajno (in zakonito) plačilno sredstvo pri vsakodnevnih opravilih (nakup in prodaja blaga oziroma storitev) ter z njimi povezanih transakcijah.

Zaradi decentraliziranosti, anonimnost in odsotnosti nadzora, ki bi ga izvajal neki centralni organ ali banka, pa z njimi pogosto poslujejo tudi storilci kaznivih dejanj. V praksi se izkažejo za priročno sredstvo pri pranju denarja, prodaji prepovedanih substanc, trgovini z ljudmi ipd. Ker njihova narava otežuje sledljivost transakcij, je storilce tovrstnih kaznivih dejanj težje odkrivati. Kot zanimive pa se niso izkazale le na področju kazenskega prava, ampak odpirajo tudi vrsto vprašanj, ko gre za čisto zasebna pravna razmerja.

¹ Križnar, P.: Bitcoin skozi TOR in VPN: kompleksna ovira pri preiskovanju kaznivih dejanj?, Pravosodni bilten, št. 2/2017, str. 65.

² Križnar, P., naved. delo.

³ Računsko sodišče, Revizijsko poročilo: Učinkovitost urejanja virtualnih valut (2019), str. 11.

⁴ Računsko sodišče, naved. delo, str. 11–12.

⁵ Frankenfield, J.: What are Crypto Tokens, and How Do They Work?, https://www.investopedia.com/terms/c/crypto-token.asp.

⁶ Hayes, A.: Stable coins: Definiton, how they work and types, https://www.investopedia.com/terms/s/stablecoin.asp.

⁷ Howell, J.: Governance Token Vs Utility Token – Key Differences, https://101blockchains.com/governance-token-vs-utility-token/.

⁸ Majaski, C.: Cryptocurrency Security Token: Definition, Forms, Investing In, https://www.investopedia.com/terms/s/security-token.asp.

⁹ Sharma, Rakesh: Non-Fungible Token (NFT): What It Means and How It Works, https://www.investopedia.com/non-fungible-tokens-nft-5115211.

¹⁰ Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma – ZPPDFT-2 (Ur. l. RS, št. 48/22 in 145/22).

¹¹ Prvi odstavek 5. člena ZPPDFT-2.

¹² Prvi in drugi odstavek 17. člena ZPPDFT-2.

¹³ Križnar, P., naved. delo.

¹⁴ Glej C-264/14, Skatteverket proti Davidu Hedqvistu.

¹⁵ Križnar, P., naved. delo.

¹⁶ Višje sodišče v Mariboru, sodba št. II Kp 48898/2018, 11. december 2020.

¹⁷ Glej tudi sodbo VSL VI Kp 14095/2016 in sodbo VSM II Kp 59275/2013.

¹⁸ Križnar, P., naved. delo.

¹⁹ Višje sodišče v Ljubljani, sklep št. I Cp 1934/2021, 6. februar 2022.

²⁰ Višje sodišče v Ljubljani, sodba št. IV Cp 1506/2019, 11. december 2019.

²¹ Višje sodišče v Ljubljani , sodba št. I Cp 54/2022, 8. julij 2022.

²² Višje sodišče v Ljubljani, sklep št. Cst 128/2020, 12. maj 2020.