TFL Vsebine / Pravni članki

V slovenskem kazenskem postopku med osebne dokaze štejemo izjave osumljenca oziroma obdolženca, izjave (potencialnih) prič kaznivega dejanja ter izjave izvedencev in drugih strokovnjakov v kazenskem postopku. Prispevek najprej predstavlja zakonsko ureditev osebnih dokazov v Republiki Sloveniji, in sicer z vidika zgodovinskega razvoja njihove zakonske ureditve v zadnjih dvajsetih letih. Posebej bomo poudarili procesno usodo izjav posameznih subjektov v kazenskem spisu ter njihovo dokazno vrednost. V drugem delu prispevek izpostavlja priznanje osumljenca oziroma obdolženca v kazenskem postopku in vprašanje, ali oziroma kakšen vpliv ima priznanje na tek postopka. Prispevek potrjuje tezo, da se je ureditev osebnih dokazov v slovenskem Zakonu o kazenskem postopku (2014) spreminjala v smer vse pomembnejše vloge osebnih dokazov pri dokazovanju obdolženčeve krivde ter vse pomembnejšega vpliva na tek in predvsem konec kazenskega postopka. To dokazuje tako novela ZKP-E (2003), ki je po več desetletjih ponovno uvedla dokazno veljavno zaslišanje osumljenca s strani policije v predkazenskem postopku, kot tudi novela ZKP-K (2011), ki priznanju obdolženca daje celo moč vplivanja na konec kazenskega postopka. Priznanje obdolženca na predobravnavnem naroku ali v okviru pogajanj o priznanju krivde ima glede na dosedanje podatke pomembno vlogo pri doseganju obsodilnih sodb, a po našem mnenju sedanja ureditev še vedno odpira določena ustavna vprašanja, predvsem z vidika pravice do nepristranskega sodnika, privilegija zoper samoobtožbo ter z vidika domneve nedolžnosti.