TFL Vsebine / TFLGlasnik

dr. Jože Kozina: 
Kot vaški otrok sem v decembrskih dneh držal »prašiča za rep«, poslušal njegovo brezupno cviljenje in upiranje vaškemu klavcu ter bil s tem nema priča njegovi kruti, a neizbežni usodi. Gledal sem, kako je isti človek s silovitim zamahom topega dela sekire zbil na tla kravo in jo zatem zaklal, ter zrl v neizmerno tople oči srne, ki je ležala zbita ob cesti in čakala na konec svoje agonije, oziroma srnjaka, ki je smrtno obstreljen od brezvestnega lovca čakal na milost smrti še ure in ure potem, ko se je zavlekel v grmovje. Gledano skozi otroške oči so se mi zdeli ti prizori in žal še neskončen niz podobnih prizorov, ki sem doživel v otroštvu, nekako samoumevni in del nekakšnega »božjega«, meni tedaj seveda nedoumljivega reda. Ko sem zapuščal najstniška leta in so na drevesu spoznanja vzniknili prvi brstiči, pa je pri meni ta samoumevnost izpuhtela kot jutranja meglica. Tako iz spominov ponovno porajajoči se prizori iz otroštva kot tudi poznejše vsakodnevne despotske prakse z živalmi so pri meni začeli terjali odgovor na vprašanje: sta človekovo neprestano zadajanje trpljenja in smrti živalim v tej ali oni pojavni obliki ter njegovo vseprisotno spozabljanje nad njimi res tako samoumevni, neizogibni in moralno neoporečni, kot so me učili v otroštvu in kot me skušajo prepričati tudi dandanes?

Skromen del odgovora na to vprašanje se nahaja tudi v omenjeni doktorski disertaciji. K njenemu snovanju me je nagovoril, kot še nikoli poprej, mimobežen odstavek v romanu Milana Kundere Neznosna lahkost bivanja, v katerem nobelovec izpostavi najprej trditev, da se lahko prvinska človekova dobrota (jaz ji pravim kar človečnost) razodene v najbolj nazorni in neponarejeni obliki zgolj in samo skozi človekov odnos do tistih bitij, torej do soljudi in živali, ki so v razmerju do njega iz takšnih ali drugačnih razlogov brez moči, inferiorna in mu s tem prepuščena na milost in nemilost. Temu sledi Kunderovo nadaljnje spoznanje, da se človekova človečnost v najbolj prepoznavni obliki zrcali skozi njegovo postopanje z najbolj inferiornimi bitji, in sicer z živalmi. Na koncu pa preberemo njegovo sklepno in zame izjemno povedno ugotovitev, in sicer najprej v smeri, da je človeštvo v odnosu do živali doseglo popoln 'disaster', zatem pa tudi v smeri, da je – in to je tisto, kar je zame najbolj ključno – treba prav v tem človekovem popolnem 'disastru' iskati temeljni vzrok za njegov siceršnji polom tudi na vseh drugih področjih njegove eksistence.

Andrej Razdrih: 
Zagovorniki statusa quo pri našem ravnanju z živalmi pravijo – če malo poenostavim – da v naravi pač obstaja prehranjevalna veriga, na vrhu katere je človek, da slednji potrebuje za preživetje živalske beljakovine in da je konec koncev tudi dalajlama moral po obdobju vegetarijanstva priznati, da je mesojed. Kaj bi jim odgovorili?

dr. Jože Kozina: 
Žal se že iz tega vašega vprašanja na več kot nazoren način zrcali med drugim vsa »sveta preproščina« in s tem tudi vsi »križi in težave« našega motrenja in razumevanja samega bistva človekovih sprevrženih praks z živalmi, ki so seveda vse prevečkrat svetlobna leta daleč od njegovih eksistencialnih potreb po – kot vi temu rečete – živalskih beljakovinah. Zato na toliko bolj nazoren način izpostavljajo kvečjemu človekovo ekskluzivno sposobnost njegove tako naknadne kot tudi vnaprejšnje racionalizacije in opravičevanja premnogih tozadevnih praks do živali, ki pa seveda, kot že rečeno, s potrebami po njihovih beljakovinah nimajo popolnoma nikakršne povezave. Že zgolj bežen pogled v več kot razkošen nabor enaindvajsetih zakonsko dovoljenih razlogov za usmrtitev živali, ki jih kot take regulira določilo prvega odstavka 26. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv), nas lahko prepriča, da velika večina tozadevnih legaliziranih usmrtitev živali nima popolnoma nič skupnega s človekovimi nujnimi potrebami po živalskih beljakovinah. Kaj ima z njimi skupnega na primer komercialni lov, v okrilju katerega se v imenu trajnostnega gospodarjenja z divjadjo, ohranjanja njene biološke pestrosti, vzdrževanja naravnega ravnovesja in njim podobnih zakonskih floskul v Sloveniji leto za letom pobije na desettisoče prostoživečih živali, če pa le-teh ni dovolj, se jih za potrebe tovrstnega ogabnega pobijanja vnese v naravno okolje iz priročnih jerebičarn in fazanerij ter se jih naknadno prekrsti v divjad? Kaj ima skupnega s človekovimi nujnimi potrebami po živalskih beljakovinah vsakoletno jesensko pobijanje polhov, kot nekakšno ohranjanje nekega tradicionalnega sožitja med človekom in polhom, pa seveda dosmrtno mučenje živalskih ujetnikov v tako imenovanih živalskih vrtovih, nadalje trpljenja prepolni poskusi na živalih v odurnih človeških laboratorijih za potrebe vojske, kozmetike, visoke mode in neštete druge povsem trivialne človekove potrebe, ter tudi športni ribolov po principu »ujemi in vrni v vodo« in tako dalje in tako dalje brez konca in kraja?

Seveda v obravnavanem kontekstu razumem tudi vaše stališče o človekovi potrebi po živalskih beljakovinah, vendar pa zahodne, izrazito mesojede civilizacije, ki se z mesom nažira domala vsakodnevno, ta potreba ne odvezuje odgovornosti za grozljive prakse, ki se v imenu zadovoljitve tovrstnih potreb po mesu odvijajo dan za dnem v industrijskih farmah, pri transportu klavnih živali in nenazadnje tudi v klavnicah. Se je pa seveda možno – in o tem spregovorim tudi v doktorski disertaciji – vsem tovrstnim dilemam in neprijetnim vprašanjem, ki se pojavijo v zvezi s tozadevnimi človekovimi postopanji z živalmi, več kot elegantno izogniti tudi z begom v okrilje tako imenovane »naklepne slepote«. Sam se k tovrstnemu prakticiranju bega pred resničnostjo ne zatekam in ga tudi sicer nikomur ne priporočam.

Andrej Razdrih:
Z dr. Mirom Cerarjem ste menda prišli v spor zaradi definicije v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ), da je žival le stvar. Vaše prepričanje, da so živali čuteča bitja, seveda deli večina ljudi, vendar imajo v mislih v glavnem samo nam podobne sesalce. Kaj pa ribe, žuželke itd.? Kot vem, od vseh svetovnih religij le jainizem (džainizem) uči in prakticira popolno nenasilje v odnosu do vseh živali.

dr. Jože Kozina:
ZZZiv je že v izdihljajih prejšnjega tisočletja tudi na normativni ravni pripoznal živalsko senzibilnost kot nesporno dejstvo, skozi določilo prvega odstavka 1. člena, ko izpostavlja človekovo odgovornost za zaščito živali kot čutečih živih bitij. V omenjeno skupino zakonsko »zaščitenih« čutečih bitij spadajo že po samem zakonu potemtakem vsi vretenčarji, z izjemo človeka, kar pomeni vsi sesalci, ptiči, plazilci, dvoživke, ribe in obloustke. Ne glede na uveljavitev navedenega zakona pa je bila v pravnem redu Slovenije živalim pripoznana njihova senzibilnost že vsaj pet let prej, ko je začela veljati inkriminacija kaznivega dejanja mučenja živali iz tedanjega 342. člena Kazenskega zakonika RS (KZ). Sam sem pregon tedaj sicer izjemno redkih storilcev tega kaznivega dejanja skoraj desetletje pokrival kot gospodarski kazenski tožilec na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani. Čeprav vem, da je inovativnost odvetnikov oziroma odvetnic pri iskanju optimalnih in učinkovitih obrambnih strategij za njihove kliente brezmejna in neizčrpna, v vseh teh letih nisem doživel situacije, ko bi se obdolženčeva obramba sklicevala na nekaj tako bizarnega, kot je trditev, da je mučena žival zgolj stvar in da kot taka ni senzibilna. In to kljub dejstvu, da je bilo v SPZ v zvezi z njo zapisano to, kar je pač bilo. V tem kontekstu se mi je zdel tudi diskurz o tem, ali je treba temu ustrezno poseči tudi v SPZ ali ne, povsem nepotreben. Dejstvo, da je do njega prišlo šele v letu 2018 in da se je odvijal tudi na obupno banalnem pravniškem nivoju, pa je na eni strani pokazalo skrajno malomarnost zakonodajalca, ki je z redakcijskim popravkom SPZ čakal skoraj dvajset let, na drugi strani pa razgalilo tudi sam pravniški nivo dojemanja živali. Sicer sam z dr. Cerarjem nisem bil nikoli v nobenem sporu, pač pa sva se že leta 2012 preprosto razšla, ker sem v nasprotju z njegovim naziranjem zastopal stališče, da so živa bitja že per se nosilci tudi t. i. intrinzične oziroma inherentne vrednosti.

Andrej Razdrih:
Bili ste na čelu tožilskega boja proti menedžerskim prevzemom podjetij in dosegli kar nekaj pomembnih sodnih zmag proti tajkunom. Kako danes s časovne distance gledate na uspešnost boja organov pregona zoper t. i. nezakonito lastninjenje družbene lastnine in izčrpavanje podjetij? Naš znan makroekonomist mag. Velimir Bole je nekje izjavil, da se je zaradi tega, ker so banke nehale financirati menedžerske prevzeme podjetij, bančna luknja povečala za več kot milijardo evrov, ker so podjetja ob ustavitvi refinanciranja šla v stečaj. Kaj menite vi?

dr. Jože Kozina:
V zvezi s tem vprašanjem moram nujno že pred podajo odgovora razčistiti nekaj tako terminoloških kot tudi vsebinskih nedoslednosti, ki so kot zavajajoče zaobsežene že v prvem, zatem pa tudi zadnjem vprašanju. Kot prvo: seveda nisem bil nikoli nikakršen »lovec na tajkune«. Kaj si sam mislim o novodobnih komercialnih lovcih, si lahko preberete že v moji doktorski disertaciji. Že iz tega razloga mi je beseda lovec skrajno tuja, še bolj neprimerna pa se mi zdi v povezavi z opravljanjem moje državnotožilske funkcije. Tudi izraz tajkun je zame pomensko izvotljen in kot tak primeren kvečjemu za rumeni tisk, ki pa ga sam zaradi njegove plehkosti odločno preziram. Moje zastopanje obtožnic v vseh tistih kazensko-korporacijskih zadevah, ki so se nanašale na pregon storilcev tako imenovanega menedžerskega delikta iz nekdanjega 244. člena KZ oziroma zdaj veljavnega 240. člena KZ-1, se je nanašalo izključno, ponavljam, izključno na protipravna kreditiranja, ki so jih prevzete in potemtakem odvisne gospodarske družbe morale bolj ko ne v obliki nezavarovanih posojil izvajati po diktatu direktorjev prevzemnih in potemtakem obvladujočih gospodarskih družb za potrebe refinanciranja njihov kreditov, ki so bili predhodno najeti s strani bank za potrebe financiranja menedžerskih prevzemov. Čeprav seveda drži trditev, da imam odklonilen odnos do menedžerskih prevzemov tipa LBO, to pa iz razloga, ki korenini deloma v moji »proletarski« preteklosti, pretežno pa vendarle v prepričanju, da gospodarske družbe ne predstavlja zgolj njen ekonomski »lastnik« in njen menedžment kot »lastnikova« podaljšana roka, temveč so z njo usodno prepleteni tudi mnogi drugi deležniki, na primer delavci, dobavitelji, banke, ožje in širše poslovno okolje ter država, in da je potemtakem treba menedžerske prevzeme nujno izvajati tudi na način, da se z njimi ne poseže v vitalne interese pravkar omenjenih deležnikov. A še enkrat tudi na tem mestu ponavljam, da pri nas menedžerski prevzemi kot taki seveda niso bili nikoli inkriminirani, zato že v izhodišču ne more držati trditev, da sem stal na čelu boja proti menedžerskim prevzemom.

V zvezi z izpostavljeno trditvijo mag. Boleta o tem, da je bil poseg države v tedaj potekajoče prevzemne projekte škodljiv tako za banke kot tudi za gospodarske družbe, pa lahko motreč iz lastnih izkušenj in spoznanj, ki izvirajo iz večletnega zastopanja obtožnic v zadevah »Pivovarna Laško« in »Merkur«, zatrdim, da je zgolj in samo naknadni poseg države, vključno s kazenskim postopkom, rešil pred nadaljnjim izčrpavanjem in morda na koncu tudi pred stečajem Merkur, Pivovarno Laško, Pivovarno Union, Radensko in Fructal. To pa iz razloga, ker se je moralo zaradi tega posega države nadaljnje izvajanje nezakonitega financiranja »lastnega« prevzema s strani odvisnih družb v že omenjenih pojavnih oblikah končno vendarle zaustaviti, kar je sicer povzročilo stečaje prevzemnih družb, vendar je bila s tem povzročena škoda popolnoma neprimerljiva s škodo, ki je ob nadaljevanju že omenjenih nezakonitih praks kreditiranja obvladujočih družb grozila prej omenjenim paradnim gospodarskim družbam slovenskega korporacijskega miljéja z več tisoče zaposlenci in poslovnimi partnerji.

Glede trditve o s tem povezani dodatni milijardni poglobitvi »bančne luknje« pa je treba med drugim izhajati vsaj iz dejstva, da so se banke vsaj v primerih, ki so mi znani, ob odobritvi kreditov prevzemnim družbam (tako imenovanim finančnim holdingom) za potrebe izvedbe menedžerskih prevzemov v popolnem nasprotju z dobro bančno prakso zadovoljile že zgolj z zavarovanjem kreditov z delnicami, med drugimi tudi samih prevzetih družb. S tako bančno prakso so se banke izpostavile med drugim tudi t. i. efektu škarij. Ta je prišel zlasti do izraza v času finančne in gospodarske krize, ko so v prevzetih družbah ob usihajočih denarnih tokovih, ki naj bi bili sicer namenjeni prvenstveno za poplačilo že omenjenih kreditnih obveznosti do bank, izgube vedno bolj nažirale tudi njihov že tako ali tako skromen kapital. Banki je v taki situaciji omenjen efekt škarij povzročil najmanj to, da je bil njen premoženjski interes prizadet kar dvojno, in sicer v smislu izostanka zapadlih poplačil kreditnih obveznosti s strani prevzete družbe in hkratnega padca vrednosti zavarovanja, ki so ga bankam predstavljale prav delnice te iste prevzete družbe. Povedano z drugimi besedami to pomeni, da se že zgolj v luči pravkar omenjenih dejstev – vsaj v zadevah, ki sem jih obravnaval kot državni tožilec – poseg države v smislu nadaljnje prepovedi že omenjenega načina financiranja menedžerskih prevzemov s strani bank izkaže kot edini smiseln in v tistem trenutku tudi nujen, da se prepreči še večje izčrpavanje in na koncu morda tudi stečaje tako prevzetih družb kot tudi bank, ki so z že omenjeno »neznosno lahkostjo« financirale prevzemne družbe.

Andrej Razdrih:
Pri nas ima javnost vtis, da je državno tožilstvo neučinkovito, ker je v mnogih odmevnih kazenskih zadevah tožilstvo neuspešno. V zadnjem času na primer umik obtožnice zoper Mira Senico in soobtožene (kar so zagovorniki že dolgo napovedovali), še hujše pa je v zadevi Balkanski bojevnik, kjer je sodba, ki jo je doseglo tožilstvo, že drugič »padla« na Vrhovnem sodišču, obtoženci pa so že na prostosti. Predstavniki tožilstva se pred očitki o neuspešnosti ponavadi branijo s statistiko uspešno rešenih primerov, vendar v javnosti štejejo samo medijsko razvpite zadeve. Kaj menite o tem?

dr. Jože Kozina:
Da bi lahko kolikor toliko adekvatno odgovoril na vaše vprašanje, bi morala predhodno razčistiti pojem »medijsko razvpite zadeve«. Za naključno sprehajalko v tivolskem parku, ki ji predrzen prestopnik na kolesu iztrga torbico z nekaj deset evri in osebno dokumentacijo, bo končna rešitev njenega »primera« imela povsem drugo konotacijo kot neka »medijsko razvpita zadeva«, zato bo učinkovitost državnega tožilstva in delovanje pravne države nasploh presojala iz povsem drugega zornega kota, kot to sicer počnejo mediji. Državno tožilstvo ne glede na »vtis v javnosti« dosega statistično gledano izjemno visok odstotek obsodilnih sodb, glede na siceršnje število vseh vloženih obtožnih aktov. Kot že rečeno, bi za odgovor na vaše vprašanje morala najprej definirati »medijsko razvpite zadeve«, zatem pa pri tako opredeljenih zadevah tudi na sledljiv in transparenten način upoštevati podatke o odstotku njihove obsodilnosti. Ker s takimi podatki ne razpolagamo niti na državnem tožilstvu in ker jih po mojem vedenju zaradi njihove skrajno subjektivne orientiranosti in relativnosti ne zbirajo tudi nikjer drugje, vam na postavljeno vprašanje seveda ne morem adekvatno odgovoriti. Po drugi strani sem tudi prepričan, da se pomen in vloga odvetništva v slovenski družbi – še najmanj pa med pravniki – ne smeta presojati niti skozi tako izvotljene pojme, kot je uspeh v »medijsko razvpitih zadevah«, niti skozi znane stereotipe o odvetniškem pohlepu po denarju. Državno tožilstvo in odvetništvo sta namreč poleg sodstva konstitutivna stebra sodobne pravne države in njunega pomena ter učinkovitosti ni mogoče meriti s tako nedoločnima navedbama, kot sta »uspeh v medijsko razvpitih zadevah« in »videz v javnosti«.

Ne glede na povedano pa sem vse prej kot nekritičen pristaš že omenjene statistično izkazane visoke stopnje obsodilnosti, saj se še kako zavedam dejstva, da je treba tak podatek motriti med drugim tudi z vidika podatkov o številu zavrženih kazenskih ovadb. Tako sem se lahko pred dobrim tednom dni seznanil s podatkom, da je bilo v letih od 2015 do 2021 na slovenska državna tožilstva zoper storilce kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev iz 196. člena KZ-1 podanih skupno 5707 kazenskih ovadb in da jih je bilo od teh zavrženih kar 4251. Ob soočenju s takimi številkami se mi vedno znova poraja ideja, da bi morali ponovno vzpostaviti institut oziroma organ višjega državnega tožilstva, ki bi se po eni strani – tako kot je nekoč že bilo – ukvarjal z izobraževanjem državnih tožilk oziroma tožilcev, po drugi strani pa bi kot nekakšen instančen organ presojal pravilnost in zakonitost sklepov o zavrženju kazenske ovadbe v vseh tistih primerih, ko bi bilo s strani upravičene osebe zoper sklep o zavrženju vloženo temu ustrezno pravno sredstvo.

Andrej Razdrih:
V zvezi z navedenim bi rad slišal še vašo oceno glede našega koncepta izločanja dokazov. Ali je ta ureditev res prestroga in preveč formalistična? Bi morali sodniki opraviti tehtanje posamezne kršitve pri pridobivanju ključnih dokazov, denimo prisluhov, ki se pogosto znajdejo med takimi kršitvami?

dr. Jože Kozina: 
V zvezi s problematiko izločanja tako ali drugače okuženih dokazov se mi pogosto prikrade v spomin odločba nemškega Ustavnega sodišča. To se je pred leti ob tehtanju dokazne vrednosti s strani nemškega davčnega organa nezakonito pridobljenih podatkov iz davčne oaze o utajenih davkih nemških davčnih zavezancev na eni strani ter pomena in obsega ogroženosti dobrin, ki jih ščiti inkriminacija davčne utaje, na drugi strani nagnilo – tudi na moje presenečenje – prav v prid slednje. Menim, da so tovrstna tehtanja v nekaterih primerih povsem na mestu in da se lahko izjemoma iztečejo tudi v že pravkar omenjeno odločitev. To pa seveda še zdaleč ne pomeni, da bi lahko takšne izjemne solucije pomenile kakršnokoli potuho za površno in neodgovorno ravnanje pristojnih organov pri njihovem siceršnjem zbiranju dokazov.

Andrej Razdrih: 
Kolegi kazenski odvetniki menijo, da je v velikih aferah, začetih s pompozno policijsko akcijo, ki jo obsežno spremljajo mediji, tožilcem zelo težko ne slediti policiji, ne glede na težo dokazov.

dr. Jože Kozina: 
Upoštevajoč že zgolj v enem od prejšnjih odgovorov nanizane podatke o številu zavrženih kazenskih ovadb in ob tem izhajajoč tudi iz okoliščine, da se kljub visoki stopnji obsodilnosti določen del kazenskih postopkov konča tudi z oprostilnimi oziroma zavrnilnimi sodbami, je seveda jasno, da je vsaka medijska pompoznost v predkazenskem postopku, ki jo spremlja tudi meni povsem nedoumljiva medijska ignoranca domneve nedolžnosti, ne samo povsem odveč, temveč tudi skrajno nedostojna. Hkrati sem s tem v zvezi prepričan, da so državne tožilke in državni tožilci sposobni omenjeno medijsko prezenco pri svojem odločanju o kazenski ovadbi v celoti prezreti in sprejeti odločitev, ki je vse kaj drugega kot »sledenje policiji, ne glede na težo dokazov«.

Andrej Razdrih: 
Ali je opisan videz v javnosti lahko vzrok za to, da je izvršilna oblast (beri vlada) nenaklonjena državnemu tožilstvu, da mu je zmanjšala sredstva, da ne poskrbi za zasedenost tožilskih mest (40 odstotkov mest je nezasedenih), če o delegiranih tožilcih niti ne govoriva?

dr. Jože Kozina: 
Menim, da je situacija, ko oblast svojo nenaklonjenost oziroma celo averzijo do državnega tožilstva v tej ali oni pojavni obliki izpeljuje iz tako izmuzljivega in manipulaciji podvrženega merila, kot je »videz v javnosti «, ki ga, mimogrede rečeno, s svojimi prooblastnimi medijskimi trobili lahko poustvarja tudi sama, veliko bolj povedna za oblast samo kot za državno tožilstvo in da velika večina Slovenk in Slovencev to distinkcijo brez kakršnegakoli večjega miselnega napora tudi jasno in razločno zaznava.

Intervju je bil objavljen v reviji Odvetnik št.103/2021.