TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 20 Zakona o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 38/10, 18/11, 77/11 in 22/12) je bil v neskladju z Ustavo.   Odločitev iz prejšnje točke izreka se izvrši tako, da je zoper sklep Državnega zbora o predčasnem prenehanju mandata članov uprave Agencije za upravljanje kapitalskih naložb Republike Slovenije dovoljen upravni spor.   Sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 111/2013 z dne 19. 12. 2014 se razveljavi in zadeva se vrne v novo odločanje Vrhovnemu sodišču.  

Če zakonodajalec prenehanje javne funkcije uredi tako, da določi čas trajanja funkcije in določi razloge za prenehanje te funkcije, vezane na kršitev predpisov, nestrokovno ali nevestno delo, posameznik v postopku razrešitve varuje svojo pravno korist, ki je v ugotovitvi, da je ravnal zakonito, strokovno in vestno. Posamezniku mora biti zagotovljeno sodno varstvo, ki zagotavlja preizkus zakonitosti razrešitve. Ker gre za odločanje oblastnega organa v javnopravni zadevi o pravni koristi posameznika, mora biti sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu, če z zakonom ni predvideno drugo sodno varstvo.    Zakon o upravnem sporu kot splošni predpis, ki ureja sodno varstvo fizičnih ali pravnih oseb pred oblastnim delovanjem izvršilne veje oblasti, ni zagotavljal sodnega varstva zoper posamične akte, ki jih Državni zbor izdaja pri izvajanju funkcije upravljavca državnega premoženja in posegajo v pravne interese posameznika. Sodno varstvo v delovnem sporu in odškodninskem sporu po vsebini ni namenjeno ugotavljanju, ali je posameznik, ko je opravljal svojo funkcijo, ravnal zakonito, strokovno in vestno.   Ureditev v 20. členu Zakona o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije, ki ni omogočala, da bi posameznik dosegel sodno presojo zakonitosti sklepa o razrešitvi, je odvzemala pravico do sodnega varstva. Taka zakonska ureditev pomeni izvotlitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Kadar presojana ureditev pomeni poseg v človekovo pravico do te mere, da preraste v izvotlitev človekove pravice, presoja dopustnosti posega ne zahteva niti ugotavljanja ustavno dopustnega cilja za poseg. Noben še tako dopusten cilj namreč ne more utemeljiti izvotlitve pravice.