TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če sodišče izda sodbo na podlagi obtožnice oškodovanca kot tožilca
vložene po 8-dnevnem prekluzivnem roku, je podana bistvena kršitev
določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 364. člena ZKP. Na
kršitev mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti in
sodbo prve stopnje po določbi 1. odstavka 387. člena ZKP spremeniti
tako, da obtožbo iz razloga po 2. točki 349. člena ZKP zavrne.

Kadar javni tožilec spozna, da ni podlage za pregon za kaznivo
dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, obvesti o tem
oškodovanca. Oškodovanec ima pravico nadaljevati pregon v 8 dneh,
odkar je prejel sporočilo javnega tožilca.
V nekem primeru, ki ga je obravnavalo sodišče prve stopnje, je
oškodovanec ta rok zamudil. Obtožbo je kot oškodovanec kot tožilec
vložil šele po izteku 8-dnevnega zakonskega roka. Sodišče prve
stopnje je zamudo spregledalo in obtožbo pomotoma obravnavalo kot
pravočasno. Sodišču druge stopnje, ki je prekoračitev roka ugotovilo,
se je pojavilo dvoje vprašanj, ki sta med seboj tesno povezani:
1) Za kakšno kršitev gre, če sodišče obtožbo, vloženo po izteku
8-dnevnega zakonskega roka, obravnava kot pravočasno?
2) Iz katerega razloga izreče sodišče druge stopnje zavrnilno
sodbo, če ugotovi, da je bil zakonski procesni rok za vložitev
obtožbe oškodovanca kot tožilca prekoračen?
Obema vprašanjema je skupen problem, ki ga sodna praksa ne
rešuje enotno.
Obstaja namreč dilema, ali je treba v primeru, ko obtožba ni
vložena v predpisanem procesnem roku, šteti, da ni obtožbe
upravičenega tožilca, ali pa morda, da so podane okoliščine, ki
izključujejo kazenski pregon. Na prvi pogled bi se morda lahko
ugovarjalo, da je v primeru prekoračitve roka obtožba
upravičenega tožilca vendar podana, le pravočasna ni, zaradi
česar naj bi bile podane okoliščine, ki izključujejo kazenski
pregon. Tak pomislek ni utemeljen. Pod obtožbo je treba razumeti
le veljavno obtožbo, to je tisto, ki je vložena pravočasno in,
ki jo je vložil upravičeni tožilec. Če ta dva pogoja nista
izpolnjena, obtožba formalno sicer obstaja, pravno pa ni eksistentna,
saj v roku, ki je predpisan, ni bila vložena. V kolikor bi dal zakon
o kazenskem postopku v 2. točki 349. člena in v vseh drugih določbah,
kjer našteva, da ni obtožbe upravičenega tožilca, poudarek tudi na
pravočasnosti obtožbe upravičenega tožilca, bi vse dileme odpadle.
Nepravočasnosti obtožbe ni mogoče opredeliti kot okoliščino, ki
izključuje kazenski pregon. Če bi jo opredelili tako, bi ne šlo
za kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, temveč za kršitev
kazenskega zakona po 3. točki 365. člena ZKP. Ta kršitev je
namreč podana, če so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski
pregon. Za kršitev kazenskega zakona pa v primeru prekoračitve
8-dnevnega roka za prevzem pregona ne gre, saj je prekoračen
procesni, ne pa materialni rok.
Okoliščine, ki izključujejo pregon, so nekaj povsem drugega, npr.
nastop zastaranja kazenskega pregona po določbah kazenskega zakona,
amnestija ali pa prenizka predpisana kazen za dejanje, storjeno med
prestajanjem kazni itd.
V primeru prepozno vložene obtožbe oškodovanca kot tožilca, pa tudi v
primeru prepozno vložene zasebne tožbe, ko je procesna situacija
enaka, je treba tedaj izreči zavrnilno sodbo iz razloga po 2. točki
349. člena ZKP, ker ni obtožbe upravičenega tožilca, ne pa po 6.
točki 349. člena ZKP, ker bi bile podane okoliščine, ki izključujejo
pregon.
Če sodišče prve stopnje zavrnilne sodbe ne izda, krši predpise
kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega
tožilca. Podana je tedaj kršitev po 5. točki 1. odstavka 364. člena
ZKP, ki jo mora sodišče druge stopnje upoštevati tudi po uradni
dolžnosti. Sodišče druge stopnje mora zato po določbi 1. odstavka
387. člena ZKP sodbo prve stopnje spremeniti tako, da obtožbo zavrne
iz razloga po 2. točki 349. člena ZKP, kot bi moralo storitii že
sodišče prve stopnje, če bi ugotovilo, da ni pravočasne obtožbe
upravičenega tožilca.