TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Domneva iz 2. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP se nanaša le na javna sredstva.

Višje sodišče se sicer strinja z upnico, da kot posojilnica, ki ni slovenska pravna oseba, ni imela enakih možnosti za preverjanje vseh potrebnih podatkov, kot jih imajo banke v Sloveniji. Kljub temu pa bi lahko podrobne in dodatne podatke zahtevala od dolžnika. Le tako ravnanje bi bilo ravnanje, ki bi izkazovalo zadostno skrbnost gospodarskega subjekta, ki se preživlja s posojanjem denarja.

Že iz podatkov, ki ji jih je dal stečajni dolžnik kot porok, je jasno razvidno, da je upnica že takrat vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da ji dolžnik ne bo sposoben poravnati zneska, za katerega se je zavezal kot porok, saj ima za kaj takega premajhne dohodke, poleg tega pa je tudi razpolagala s podatkom, da dolžnik kakšnega drugega premoženja niti nima. Takega upnika ne varuje institut ovire za odpust obveznosti, saj ni žrtev dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja, čemur je namenjeno varstvo na podlagi domneve za obstoj te ovire za odpust obveznosti.