TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Preiskovalni sodnik, ki ni ugodil pobudi organov za notranje zadeve,
da zasliši osumljenca in zoper njega odredi pripor po 4. točki 39.
člena ZKP, ne more v isti zadevi sodelovati v zunaj- obravnavnem
senatu, ko ta odloča po 7. odstavku 159. člena ZKP, čeprav je
odločitev o tem, da se ne strinja z zahtevo javnega tožilca za
preiskavo, zahteval drug preiskovalni sodnik.

Pri sodišču druge stopnje sta bili glede tega ali je preiskovalni
sodnik s tem, ko je odklonil pobudo organov za notranje zadeve, da
osumljenca, ki so ga privedli k njemu, zasliši in zoper njega odredi
pripor, opravil preiskovalno dejanje, ki je sicer po 4. točki 39.
člena ZKP podlaga za izločitev in da zato pri odločanju v
zunajobravnavnem senatu po 7. odstavku 159. člena ZKP ne bi smel
sodelovati, čeprav je v isti zadevi odločitev senata, da se ne
strinja z zahtevo javnega tožilca za preiskavo, zahteval drug
preiskovalni sodnik, deljeni mnenji. Zato je sodišče druge stopnje
predlagalo, da se o tem, ali je v takem primeru podan izločitveni
razlog po 4. točki 39. člena ZKP, sprejme načelno pravno mnenje.
Pobuda, ki jo dajo organi za notranje zadeve preiskovalnemu sodniku,
da osumljenca, ki ga pripeljejo k njemu, zasliši in zoper njega
odredi pripor, preiskovalnega sodnika sicer ne obvezuje (1. odstavek
156. člena ZKP). Čeprav gre za neformalno pobudo, mora preiskovalni
sodnik na podlagi njihovih obvestil presoditi, če bi bilo s
preiskovalnimi dejanji, to je z zaslišanjem osumljenca, nevarno
odlašati in če bi bilo treba za uspešno izvedbo kazenskega postopka
zoper osumljenca, ki je bil k njemu pripeljan, odrediti pripor in s
tem ukrepom zagotoviti njegovo navzočnost v postopku. Pri sprejemanju
odločitve pa mora upoštevati tudi to, da je bil osumljenec, ki so ga
pripeljali k njemu, prijet, kar pa sicer predpostavlja, da je podan
utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, zaradi česar so ga
organi za notranje zadeve brez odlašanja dolžni pripeljati k
preiskovalnemu sodniku (1. odstavek 195. člena ZKP). Iz navedenega
tedaj izhaja, da je preiskovalni sodnik odklonil pobudo organov za
notranje zadeve, da po 1. odstavku 156. člena ZKP opravi nujna
preiskovalna opravila. Presoja dejstev, ki so podlaga za odklonitev
pobude organov za notranje zadeve, da zasliši osumljenca in zoper
njega odredi pripor, pa pokaže, da spada taka odločitev v sklop
nujnih preiskovalnih opravil po citirani zakonski določbi. S tem se
je preiskovalni sodnik že opredelil do same zadeve in zato tudi ne bi
smel sodelovati v zunajobravnavnem senatu, ki je odločal po 7.
odstavku 159. člena ZKP, pa čeprav je v isti zadevi odločitev senata
zahteval drug preiskovalni sodnik.