TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni (v I. točki izreka) tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma z dne 27. 2. 2019.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Višina denarnega povračila se sicer lahko primerja z odpravnino, ki bi delavcu pripadala po zakonu. Ta primerjava pa je lahko le okvirna, saj se kriterij za odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz 108. člena ZDR-1 razlikuje od kriterijev iz 118. člena ZDR-1, ki jih je potrebno upoštevati pri odmeri denarnega povračila po tej določbi. Podobna sta le kriterija, ki upoštevata trajanje delavčeve zaposlitve, ostalih kriterijev pa zakon pri odmeri odpravnine sploh ne določa, vsebuje pa jih pri odmeri višine denarnega povračila. Zato so napačne pritožbene navedbe, da je tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena 14 let, lahko upravičena do denarnega povračila le v višini ene plače.

Ni nepomembno, da so okoliščine na strani tožene stranke privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Te so dejansko predstavljale zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, saj je bil odpovedni razlog navidezen in je po ugotovitvi sodišča prve stopnje prikrival osebni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, kar utemeljuje višje denarno povračilo. Okoliščina, da je pred tem tekel "postopek" izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni bistvena za odmero denarnega povračila. Ob upoštevanju pravic, ki jih je tožnica uveljavila za čas do prenehanja delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tožnici, stari 39 let, pripada denarno povračilo v višini šest mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnica do plačila za nadurno delo ni upravičena zato, ker ji nadurno delo ni bilo odrejeno in ker ni imela pisne odobritve. Pritožbeno sodišče je v primerljivi zadevi (Pdp 996/2015) pojasnilo, da mora delodajalec v primeru, ko delavec z njegovim vedenjem opravlja nadure, bodisi te ure delavcu tudi priznati kot opravljene nadure ali pa mu, če šteje, da njegova prisotnost na delu ni potrebna, opravljanje dela preko polnega delovnega časa prepovedati. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile nadure opravljene z vednostjo tožene stranke (pri čemer ni ukrenila ničesar, da bi tožnici opravljanje teh nadur preprečila, če bi štela, da tožnici niso bile odrejene), kar pomeni, da je tožena stranka tožnici nadurno delo dopuščala, je sodišče utemeljeno ugodilo tudi zahtevku za plačilo nadurnega dela.