TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v ponovljen postopek pred drugim okrajnim sodnikom.

Nobenega dvoma ni, kot pritožba pravilno izpostavlja, da je dolžnost sodišča, ki je praviloma edina sodna instanca v hitrem postopku, da za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, tudi v primeru, če pravnemu sredstvu stranke ne ugodi, v svoji odločbi obrazloži, da se je z argumenti v pravnem sredstvu seznanilo in jih obravnavalo in da stranka v takem primeru ne ostane v dvomu, ali je sodišče njene argumente enostavno prezrlo.

Pravica do sodnega varstva torej ne pomeni samo formalne pravice, torej pravice do vložitve rednega pravnega sredstva, temveč tudi, da sodišče vlogo stranke vsebinsko obravnava in pri tem bistvene navedbe v pravnem sredstvu loči od nebistvenih ter na prve vsebinsko tudi odgovori, ta obveza pa se nanaša na tiste navedbe, ki se nanašajo na pravnorelevantna dejstva, katerih obstoj obramba utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Na navedbe v vloženi ZSV o tem, da je izrek odločbe prekrškovnega organa nerazumljiv, prvostopno sodišče tako, kot pravilno trdi pritožba, ni odgovorilo, temveč je v točki 5) obrazložitve zgolj povzelo bistvo očitka izreka odločbe prekrškovnega organa, kar predstavlja kršitev določbe tretjega odstavka člena 59 ZP-1, saj ni v celoti ocenilo bistvenih in pravnorelevantnih navedb v vloženi ZSV, navedeno pa je po oceni pritožbenega sodišča vplivalo na zakonitost tako sprejete odločitve (drugi odstavek člena 155 ZP-1), saj je na ta način storilcu v tem postopku bila prekršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja. Identična kršitev se je v zvezi s presojo vložene ZSV storilca pripetila prvemu sodišču tudi v zvezi z odmero sankcije, ki jo je vložnik ZSV ocenil kot izrazito neustrezno, zlasti pa se je upiral utemeljitvi tako izrečene sankcije v odnosu do oviranja dela prekrškovnega organa, kar je v ZSV ustrezno pojasnjeno, prvostopno sodišče pa tudi na takšen očitek glede neobrazložene sankcije ni odgovorilo argumentirano, temveč se je (točka 18) zgolj sklicevalo na podrobno pojasnjene razloge za odločitev v zvezi z izrečeno sankcijo, ki naj bi upoštevala stopnjo storilčeve odgovornosti, nagib in obnašanje ter gospodarsko moč storilčeve družbe, kar pa je glede na višino globe, ki ni bila izrečena na spodnji meji, temveč v bistveno višjem znesku (20.000,00 EUR) tudi po oceni pritožbenega sodišča nezadostno in nesprejemljivo.

Obe pritožbeno uveljavljani bistveni kršitvi določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1 storjeni pred prvostopnim sodiščem sta takšne narave, da so posledično v izpodbijani sodbi izostali tudi razlogi o odločilnih dejstvih (8. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1), kar je tudi pritožbeno uveljavljano, zato sta ob zakonskem pooblastilu iz petega odstavka člena 163 ZP-1 pritožbenemu sodišču narekovali ugoditev pritožbi in razveljavitev odločitve prvostopnega sodišča ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovljen postopek.