TFL Vsebine / TFLGlasnik

Nenavaden prostor je to, v katerem se skoraj vsi prerivajo in se skoraj vsi čutijo poklicani za skoraj vse, ne da bi hoteli prevzeti odgovornost za tisto, kar drugim tako vehementno dopovedujejo. Prostor, v katerem zato mrgoli vseznalcev, povzpetnikov in sploh skorojevičev vseh vrst. Običajno njihov domet ne presega pisem bralcev in rumenega tiska. Deluje pa zaviralno na skupnost, saj drobnjakarske razprtije razdirajo skupna prizadevanja. Že Cankar nam je dopovedoval, da tako polovičarstvo ne vodi nikamor. Diagnoza je bila sicer prava, a zdravilo ni prijelo. Ljudstvo, od katerega si je toliko obetal, se je dalo zlahka kupiti in ga je bilo potem še laže voditi za nos. In spet so bili mogočniki tisti, ki se jim je smejalo. Tokrat še posebno domači.

Takrat, moralo je biti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je v mojo pisarno prišel neki gospod srednjih let in simpatičnega videza ter vedenja. Beseda »tovariš « mi gre v tem kontekstu bolj težko z jezika, čeprav bi mu po čistunskih pravilih tistega časa moral tako reči.

Bil je direktor nekega podjetja in prosil me je za pravno pomoč v neki osebni zadevi. Zadevo sem speljal v skladu z njegovimi pričakovanji, zato je še nekaj let prihajal, ko je kaj potreboval. Zadnjič je prišel zaradi oporoke. A ni prosil, da mu jo sestavim. Prišel je zgolj zato, da sem mu razložil, kakšne vrste oporok pravo pozna, katere so bistvene sestavine veljavne oporoke, na kaj je treba pri sestavljanju in zapisovanju oporoke posebej paziti in kar je še tega.

Potem je naenkrat izbruhnilo iz njega.

V tistih časih, ko so tisti, ki so bili bolj enaki od drugih, uživali v skoraj neomejenem uživanju družbene lastine – pa ob tem ni treba pomisliti le na Tita - je imela zasebna lastnina še zmerom negativno konotacijo. Predvsem zaradi revolucionarne doslednosti, ki smo se ji pri nas čutili zavezani še bolj kot drugod v Jugoslaviji. Odtod tudi razne uzakonjene količinske omejitve pri lastnini kmetijskih zemljišč in drugih nepremičnin, pri zaposlovanju delavcev v obrtnih delavnicah in podobno. Počasi so omejitve sicer malo zvodenele, a če je bilo v zvezi s tem treba pridobiti kakšno potrdilo ali dovoljenje, so jih vestni birokrati še zmerom vihteli.

Najhitreje so se stvari začele spreminjati na področju stanovanjske gradnje. Razmere so politični sistem pač prisilile, da se je sprijaznil s kupovanjem družinskih stanovanj in gradnjo stanovanjskih hiš za lastno rabo. Še vedno pa ni rad gledal zasebnega bogatenja, zato lastnina nepremičnin naj ne bi presegala okvirov t. i. osebne rabe. Semantično naj bi se razlika med njima kazala v tem, da se je takšni lastnini reklo osebna lastnina, oni drugi, presežni, pa zasebna lastnina.

In kljub takemu družbenemu vzdušju, v katerem je občasno izbruhnilo vsaj verbalno preganjanje t. i. odtujenih centrov moči, tehnokratizma in podobnih odklonov, je ta gospod v tem času pridelal kar štiri hiše. Eno ob morju, eno v Bohinju, eno v Ljubljani in še eno nekje drugje. Ni si mogel pomagati, kajti nepremičnine so bile njegova strast. Potem pa je letal od ene do druge: v Bohinju je bilo treba zapreti vodo pred zimo, na morju je veter odtrgal polknico, v Ljubljani je bilo treba odmašiti žleb. In vse to je počel sam, čeprav je imel tudi ženo, hčerko in sina. Morda je katero od hiš formalno zapisal tudi na katerega od njih. Zaupal pa ni nobenemu.

Leta so tekla, postal je bogat človek in začel se je spraševati o usodi nakopičenega bogastva po njegovi smrti. Dilema »joj, kam bi del« pa zanj ni imela pravega zaključka, saj mu pesnikov odgovor »i, kjer si vzel« sploh ni bil volji. Zalomilo se mu je prav pri družini, saj v nobenem od družinskih članov ni prepoznal tistega, ki bi bil vreden njegovega truda in njegovega uspeha. Vsak je imel vsaj kakšno značajsko hibo, zaradi katere ni prišel v poštev za zanesljivega pravnega naslednika. Zmrdoval se je nad vsakim. In to je bila njegova dilema v zvezi z oporoko.

Dilema, ki je presegala moj odvetniški domet. To sem mu tudi povedal in odtlej ga ni bilo več na spregled.