TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v I. in III. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu tega sklepa do plačila.

Ker je tožena stranka pred sodiščem prve stopnje uspela glede zahtevka za plačilo zneska 230.287,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku treh mesecev (vsebinsko gre pri tem le za sklep, s katerim se določi rok plačila ugotovljene terjatve), saj je sodišče prve stopnje ta del tožbe zavrglo, in boljše odločitve niti ne more doseči, nima pravnega interesa za vložitev pritožbe. Višje sodišče je zato v tem delu pritožbo zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka je le spremenila in dopolnila posamezne navedbe (glede na navedbe tožene stranke), zaradi česar tožbeni zahtevek ni bil spremenjen. Predpostavke iz drugega odstavka 184. člena ZPP tako niso izpolnjene in je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je sodišče v skladu s četrtim odstavkom 324. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP dovolj jasno navedlo, od kod je ugotovilo dejstva v zvezi z zahtevkom (ta niti niso bila sporna, ker jih tožena stranka ni prerekala), pojasnilo pa je tudi, zakaj ni izvedlo zaslišanj, ki jih je predlagala tožena stranka.

Glasovanje o prisilni poravnavi taki osebi prepoveduje četrti odstavek 200. člena ZFPPIPP, ki se smiselno uporablja tudi za poenostavljeno prisilno poravnavo na podlagi šestnajste alineje 221.b člena ZFPPIPP.

Tožena stranka ima sicer prav, ko navaja, da preprečitev stečaja družbe – tožene stranke – (načeloma) ni v nasprotju z zakonom, je pa v nasprotju z zakonom, če je ta preprečen le z namenom škodovanja upnikom, ne pa z resnim namenom ohranitve podjema in vzpostavitve solventnosti ter čim boljšega poplačila upnikov. Prisilna poravnava je sprejeta na goljufiv način, če se njena potrditev doseže s sredstvi, ki so sicer načeloma dopustna, razen če je njihov namen v nasprotju z zakonskim namenom prisilne poravnave – čim boljše poplačilo upnikov, vsekakor boljše kot v stečaju, hkrati pa tudi ohranitev podjema dolžnika. Tega pa ni dopustno doseči s "podelitvijo" glasovalnih pravic upniku, ki, vsaj na prvi pogled, ni povezan z dolžnikom, medtem ko prvotni upnik ne bi mogel glasovati, kar se je zameglilo tudi s pomanjkljivim posodobljenim seznamom terjatev. Ob tem se je vse izvajalo med poslovno in zasebno povezanimi osebami.

Sodišče prve stopnje bo po pravnomočnosti sklepa višjega sodišča po uradni dolžnosti moralo izdati še sklep o višini stroškov postopka.