TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožbi se ugodi, odločba Vlade Republike Slovenije št. 35501-3/2009/4 z dne 5. 2. 2009 se odpravi in zadeva vrne Vladi Republike Slovenije v ponovni postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Po 145. členu ZV-1 koncesijska pogodba zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti ni razvezana na podlagi zakona, temveč jo koncedent lahko razdre. Voljo za razdrtje je v obravnavanem primeru koncendent izrazil z izjavo, oblikovano kot sklep. Izjava po pravilih obligacijskega prava učinkuje od trenutka, ko jo naslovnik prejme. Glede na to, da je tožena stranka tožeči stranki sklep poslala skupaj z odločbo, sodišče ugotavlja, da pogodba ob izdaji odločbe, s katero je tožena stranka ugotovila prenehanje koncesije, še ni bila razdrta, zato tožena stranka še ni imela podlage za ugotovitev, na katero bi lahko odločbo oprla. Odločba o ugotovitvi prenehanja koncesije je bila torej izdana preuranjeno.

Odvzem koncesije, ki je urejen v 145. členu ZV-1, se razlikuje od razdrtja koncesijske pogodbe. Pri slednjem ne gre zgolj za kršitev pogodbe, pač pa za kršitev javnopravnih aktov, ki urejajo koncesijo. O odvzemu koncesije se vodi upravni postopek in odloči z upravno odločbo, medtem ko se o razdrtju koncesijske pogodbe ne odloča v upravnem postopku.

Ker se koncesija, podeljena z odločbo, lahko izvršuje šele po sklenitvi koncesijske pogodbe, s prenehanjem pogodbe in v tej posledici ugotovitve, da je koncesija prenehala, izgubi pravni učinek tudi odločba o podelitvi koncesije.