TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi zagovornikov obsojenih Z.S. in N.A. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenca sta dolžna plačati povprečnino, obsojeni N.A. 250.000 SIT, obsojeni Z.S. pa 100.000 SIT.

Posredovanja pri prodaji iz 1. odstavka 196. člena KZ ni mogoče opredeliti zgolj kot iskanja kupcev, povezovanja kupcev in prodajalcev, posredovanja pogojev prodaje, ampak ga je mogoče označiti tudi na splošnejši način, kot "omogočanje nečesa".

Določbo 2. odstavka 155. člena ZKP (enkraten ukrep) je treba razlagati tako, da je v okviru izvajanja takšnega ukrepa dopustno, da se izvajalec ukrepa dogovori za zaporedne manjše dobave in da ne odkupi naenkrat celotne količine mamila.

Sodišče policije ne more prisiliti, da razkrije identiteto tajnega policijskega sodelavca, saj je to njena diskrecijska pravica.

Nejasnost izreka v odločbi o odvzemu premoženjske koristi, v kateri ni določeno, na kakšen način sta obsojenca kot sostorilca dolžna v tolarski protivrednosti plačati znesek 28.000 DEM, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi, je v povezavi z obrazložitvijo prvostopenjske sodbe zadovoljivo odpravljena, saj sodišče v razlogih sodbe navaja, da se premoženjska korist odvzame obema obsojencema; to pa je mogoče v obravnavanem primeru razumeti zgolj v pomenu, da sta dolžna znesek plačati nerazdelno.

Policist, ki ni odvezan dolžnosti varovanja uradne tajnosti, se je sicer kot priča dolžan odzvati vabilu sodišča in tudi pričati, razen o okoliščinah in podatkih, ki pomenijo uradno tajnost.

Z zaslišanjem policista - koordinatorja policijske akcije kot posredne priče zakon ni bil kršen. Ob upoštevanju pravil o dokazovanju z indici sme sodišče uporabiti tudi takšen posreden dokaz ob predpostavki, da to ni edini dokaz, na katerem temelji sodba.