TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 6.674,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2007 do plačila v roku 15 dni, in da ji je v istem roku dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 734,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Zakon je zoper isto ravnanje naročnika v postopku oddaje javnega naročila predvidel dve različni pravni sredstvi (s katerima je bilo mogoče priti do enakih oziroma primerljivih ciljev), pri čemer pa je bilo treba takso plačati le za eno od njiju. V takšni situaciji pomeni ravnanje naročnika, ki je od vlagatelja zahteve za revizijo (za katero se taksa plača) najprej zahteval plačilo takse, po prejemu plačila pa zahtevo za revizijo sam prekvalificiral v opozorilo iz 2. odstavka 79. člena ZJN-2 (za katerega ni treba plačati takse), ki mu je ugodil tako, da je po pravilih logike jasno razvidno, da bi bilo ugodeno tudi zahtevku za revizijo, če bi naročnik o njej odločil, nedopustno in protipravno ravnanje, če je opisano ravnanje izvedeno s ciljem, da bi se naročnik izognil obveznosti iz 3. odstavka 22. člena ZRPJN, da vlagatelju zahteve povrne potrebne stroške z revizijo, če je zahtevek za revizijo utemeljen.

Neobstoj ustreznega pravnega pouka in napačen pravni pouk kršita strankino pravico do pritožbe. Oboje je zato protipravno. Stranka, ki je v posledici takšnega protipravnega ravnanja (opustitve ali napačnega pravnega pouka) vložila napačno pravno sredstvo pri napačnem organu, ne more trpeti nobenih škodljivih posledic. Tožena stranka (Ministrstvo) je zato odgovorna tudi za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela, v kolikor je takso plačala zato, da je njen zahtevek za revizijo obravnavala DRK.