TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. se zavrže.

Po 82. členu ZUstS je ustavno pritožbo dopustno vložiti zoper tiste posamične akte, ki so bili izdani po uveljavitvi Ustave. Ker je bil izpodbijani sklep Temeljnega sodišča v Novem mestu št. N 167/79 z dne 12. 11. 1985 izdan že leta 1985, torej pred uveljavitvijo Ustave, ustavna pritožba zoper njega ni dovoljena. Ustavno sodišče je zavrglo ustavno pritožbo zoper sodno poravnavo, ker je bil 60-dnevni rok za njeno vložitev zamujen. Ker tožbe, pripravljalni spisi in dopisi niso posamični akti državnega organa, v katerih bi le-ta odločal o pravicah in obveznostih posameznika, se ustavna pritožba tudi v tem delu zavrže. Pravica oškodovanca prevzeti kazenski pregon zoper tistega, ki je s kaznivim dejanjem posegel v njegove pravice, ni ustavna pravica in tudi ne pomeni pravice doseči kazensko obsodbo. Glede na to subsidiarnemu tožilcu zgolj s pravnomočno odločitvijo o zavrženju vloge, s katero je želel začeti kazenski pregon, ni mogla biti kršena nobena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Če je postopek pred sodiščem končan, kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeti zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem. Ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, pa lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo. Pritožnica, ki ni izkazala, da je navedene pravne poti izkoristila, zato glede teh očitanih kršitev ni izčrpala vseh pravnih sredstev.