TFL Vsebine / TFLGlasnik

UVOD

Na pragu nove ekonomske krize, tokrat energetske, je na mestu vprašanje, kaj smo se naučili iz podobnih obdobij v preteklosti in kako lahko te ugotovitve in informacije uporabimo v prihajajočih okoliščinah. Zato smo pripravili prispevek, v katerem osvetljujemo temeljne pojme, povezane s kapitalskimi trgi, vrednostjo in ceno, ter delovanje kapitalskih trgov med globalno finančno krizo, vlogo finančnih analitikov in vpliv globalne finančne krize na računovodsko poročanje. V prvem poglavju prikažemo opredelitve temeljnih pojmov, povezanih s kapitalskim trgom (likvidnost, aktivnost in učinkovitost), vrednostjo in ceno. V drugem poglavju na kratko analiziramo delovanje kapitalskih trgov v Sloveniji in tujini v globalni finančni krizi ter izpostavimo razloge, ki so vplivali na drugačen odziv slovenskega kapitalskega trga na krizo, kot ga lahko opazujemo na tujih kapitalskih trgih in kot smo ga bili na slovenskem kapitalskem trgu vajeni pred globalno finančno krizo. V tretjem poglavju razpravljamo o uporabni vrednosti računovodskih informacij med krizo. Globalna finančna kriza je razgalila pomanjkljivosti opredelitev in zahtev, ki so jih vključevali razni standardi (računovodski, ocenjevanja vrednosti) in regulatorne zahteve. Ker na vrsto vprašanj, s katerimi so se srečevali razni udeleženci kapitalskih trgov, niso imeli odgovorov ne standardi ne regulativa, je globalna finančna kriza povzročila obsežne spremembe na teh področjih. V prispevku prikažemo spremembe v opredelitvah nekaterih ključnih kategorij (v MSoV-jih npr. opredelitev vrednosti, trga, tržne in poštene vrednosti) ter opredelitev novih kategorij (npr. pravična vrednost).

V četrtem poglavju predstavimo vlogo in delovanje finančnih analitikov na trgu kapitala, v sklepnem delu pa povzamemo ključne ugotovitve analize.

1. TEMELJNI POJMI

1.1. Kapitalski trg

Finančni trgi skupaj s finančnimi institucijami in finančno infrastrukturo so mehanizem, ki omogoča prenos prihrankov od ekonomskih subjektov, ki imajo presežke sredstev in varčujejo (najpogosteje so to gospodinjstva oziroma posamezniki), k ekonomskim subjektom, ki ta sredstva investirajo v produktivne namene (najpogosteje so to podjetja oziroma gospodarstvo). Gre za prenos tistega dela prihrankov (imenujemo ga finančni prihranki), ki ga posamezniki ne porabijo za svoje nefinančne naložbe (npr. nepremičnine) (Bednaš in dr., 2019, str. 15–21; Mishkin in eakins, 2009 str. 17–22; Mramor, 1993, str. 65–67).

Trg kapitala v širšem smislu lahko opredelimo kot skupek odnosov med ponudbo in povpraševanjem po dolgoročnih finančnih sredstvih na rok, daljši od enega leta. Trg kapitala v širšem smislu lahko nadalje razdelimo na trg dolgoročnih posojil in trg dolgoročnih vrednostnih papirjev (ali trg kapitala v ožjem smislu). Slednjega lahko razdelimo še na primarni ali emisijski trg in sekundarni oz. trg kapitala v najožjem smislu, ki ga sestavljajo borze vrednostnih papirjev in trgovanje »na okencih« (angl. over-the-counter – OTC). Vlagatelji na finančnih trgih lahko kupujejo finančne instrumente neposredno od izdajateljev (ki nato tako zbrana sredstva investirajo v produktivne namene) ali od finančnih posrednikov.

Definicijo trga kapitala, ki je skladna z zgornjimi, najdemo tudi v virih državne uprave Republike Slovenije (Direktorat za finančni sistem, Ministrstvo za finance, 2022):

»Kapitalski trg je del finančnega sistema. Njegov glavni namen je povečanje finančnih virov in omogočanje učinkovitejše porabe teh sredstev. Razvit kapitalski trg razširja možnosti financiranja podjetij ter prek zniževanja stroškov kapitala, izboljšane strukture financiranja in boljše prerazporeditve sredstev pozitivno vpliva na gospodarsko rast.«

1.1.1. LIKVIDNOST TRGOV KAPITALA

Likvidni finančni trgi investitorjem omogočajo, da lahko prodajo svojo naložbo – finančni instrument takrat, kadar to želijo ali pa jih k temu prisilijo okoliščine. Likvidnost je po Bednaš in dr. (2019) kvalitativna lastnost trga vrednostnih papirjev, ki se med seboj kvalitativno ločijo po večji ali manjši likvidnosti ter posledično stabilnosti in učinkovitosti. ² Če finančni trg ne bi bil likviden, bi bili varčevalci investitorji prisiljeni držati dolžniške finančne instrumente do zapadlosti, lastniške vrednostne papirje pa do prisilne ali prostovoljne likvidacije družbe izdajateljice. Značilnost likvidnih trgov kapitala je veliko število kupcev in prodajalcev na sekundarnem trgu kapitala, zaradi česar morebitne večje transakcije ne vplivajo pomembno na ceno. Značilnost likvidnih trgov je tudi razpršenost lastništva finančnih instrumentov med večje število udeležencev. Na likvidnih trgih kapitala imajo udeleženci možnost hitrega sklepanja poslov (Černel, 2016; Primožič, 2013). Obe avtorici se pri opredeljevanju likvidnosti sklicujeta na prispevek R. Lee iz leta 2002,³ ki govori o tem, da ima likvidnost štiri razsežnosti:

• možnost takojšnje izvršljivosti naročila, ki se meri s hitrostjo izvršitve posla pri dani količini in stroških;
• odzivnost (prožnost, elastičnost) cene, ki meri hitrost, s katero so se cene po spremembi zaradi velike količine naročil neinformiranih udeležencev trga vrnile na izhodiščno raven;
• globino, ki predstavlja tisto število vrednostnih papirjev, s katerimi lahko trgujemo, ne da bi s tem povzročili večjo spremembo cene teh papirjev;
• širino cenovnega razmika, ki meri razliko med tržno ceno vrednostnega papirja in tisto ceno vrednostnega papirja, ki vsebuje vse informacije, vključno s stroški trgovanja.

Primožič (2013) nadalje ugotavlja, da se kot dodatna razsežnost likvidnosti v literaturi pojavlja gostota trgovanja z določenim instrumentom, ki jo merimo s številom transakcij na časovno enoto ali s številom vrednostnih papirjev, s katerimi se trguje v eni časovni enoti.

1.1.2. DELUJOČI OZ. AKTIVNI TRG KAPITALA

Na začetku moramo opozoriti, da se izraz active market v slovenski jezik prevaja različno. Pri uradnih prevodih Mednarodnih standardov računovodskega poročanja (MSRP) se uporablja izraz »delujoči trg«. Ta izraz najdemo tudi v Slovenskih računovodskih standardih (SRS). Različni slovenski avtorji⁴ pogosto uporabljajo izraz »aktivni trg«.

Koncept aktivnih trgov kapitala je v magistrski nalogi raziskovala Primožič (2013). Kot kriterije aktivnosti na sekundarnem trgu kapitala avtorica navaja:

• tržno kapitalizacijo,⁷ pri čemer naj bi se kot osnovni kazalnik za merjenje razvitosti kapitalskega trga določene države uporabljal delež tržne kapitalizacije v bruto domačem proizvodu (BDP);
• likvidnost, ki udeležencem omogoča trgovanje z večjimi količinami vrednostnih papirjev, kadar udeleženci trga želijo trgovati, z nizkimi stroški;
• značilnost likvidnih trgov je veliko število kupcev in prodajalcev, zaradi česar posamezne transakcije načeloma nimajo večjega vpliva na cene;
• donosnost, ki jo merimo z borznimi indeksi;
• ti zagotavljajo jedrnate informacije o gibanju cen najpomembnejših delnic posameznega kapitalskega trga;
• velikost trga kapitala v smislu števila družb, katerih vrednostni papirji so uvrščeni na organiziran trg vrednostnih papirjev;
• zakonodajo v smislu zaščite vlagateljev in nadzora nad poslovanjem družb, katerih vrednostni papirji so uvrščeni na organiziran trg kapitala, ter nadzora nad poslovanjem finančnih posrednikov.

1.1.3. UČINKOVITOST TRGOV KAPITALA

Če je primarna naloga kapitalskih trgov prerazporeditev lastništva podjetij v obliki delnic in če na idealnem trgu cene zagotavljajo točne informacije za prerazporeditev virov, lahko investitorji sprejemajo investicijske odločitve. Fama (1970) je opredelil, da je kapitalski trg učinkovit, kadar cene vedno v polni meri odražajo razpoložljive informacije. Pogoji za učinkovite kapitalske trge so:

• brezplačna razpoložljivost informacij vsem udeležencem trga,
• vsi udeleženci trga se strinjajo o vplivu tekočih informacij na tržno ceno in na distribucijo prihodnjih cen,
• pri trgovanju s finančnimi instrumenti ni transakcijskih stroškov.

Pojem učinkovitih trgov kapitala (angl. efficient market hypothesis – EMH; Fama, 1970) je stopnja, do katere cene finančnih instrumentov v celoti vsebujejo (angl. fully reflect) razpoložljive informacije. Glede na nabor razpoložljivih informacij ločimo tri oblike učinkovitosti trgov kapitala:

i. šibko obliko (angl. weak form), kjer so v ceni vse informacije o preteklih cenah ali donosnostih finančnega instrumenta;

ii. srednje močno obliko (angl. semi-strong form), kjer so v ceni vse javno dostopne informacije, poleg preteklih cen/donosnosti tudi npr. pretekle in tekoče računovodske informacije, informacije o raziskavah in razvoju, kakovosti uprave družbe itd.;

iii. močno obliko (angl. strong form), kjer so v ceni finančnega instrumenta vse informacije, javno dostopne in nejavno dostopne (angl. private). ⁸

Če je trg učinkovit v določeni obliki, to tudi pomeni, da s trgovanjem na podlagi tistega nabora informacij ni mogoče priti do nadpovprečnih donosov (angl. abnormal returns), tj. donosov, ki bi bili višji od tistega, ki ga je mogoče pričakovati na podlagi časovne vrednosti denarja in izpostavljenosti tveganju.

Jagodnik (2011) v svojem magistrskem delu ugotavlja, da sicer številne razprave in empirični dokazi podpirajo hipotezo (srednje močno) učinkovitih trgov, da pa se vse pogosteje pojavljajo razprave o različnih tržnih neučinkovitostih. To je spodbudilo nov pristop k proučevanju kapitalskih trgov, in sicer Vedenjske finance. Te med drugim temeljijo na dognanjih kognitivne psihologije o pristranskosti pri sprejemanju odločitev, na primer (Jagodnik, 2011):

• pretirana samozavest pri sprejemanju investicijskih odločitev; nerealistični optimizem investitorjev, ki pričakujejo, da bodo s svojimi odločitvami uspešnejši od povprečja (da bodo »premagali trg«); sidranje, pri katerem pri presoji ustreznosti ravni cen ljudje kot sidro najpogosteje uporabljajo zadnjo ceno, ki so si jo zapomnili;
• nagnjenost k statusu quo;
• pristranskost do posesti, kadar ljudje zahtevamo več, da se nekemu objektu odrečemo, kot smo pripravljeni plačati za pridobitev tega istega objekta, itd.

1.2. Vrednost

O konceptu vrednosti filozofi in ekonomisti razpravljajo že od 4. stoletja pred našim štetjem, ko je Aristotel razglabljal o razliki med vrednostjo pri uporabi (vrednostjo) in vrednostjo pri menjavi (ceno). Različne teorije vrednosti imajo različne poglede na vrednost (in ceno). Če klasični ekonomisti utemeljujejo, da je vloženo delo osnova vrednosti, neoklasični ekonomisti vrednost utemeljujejo z uporabnostjo. Ta po njihovem izhaja iz menjave in potrošnje, ki opredeljujeta vrednost dobrin. Pri naraščajočem obsegu ponudbe dobrin njihova mejna uporabnost pada, kar je temeljna predpostavka mejne teorije vrednosti (Trinh, 2018).

Tudi kadar govorimo o vrednosti in ceni instrumentov, ki so predmet trgovanja na kapitalskih trgih, je pomembno razumeti razlike med vrednostjo in ceno. O oblikovanju cene na kapitalskih trgih govorimo v podpoglavju 1.3. V standardni finančni teoriji pa je vrednost finančnega instrumenta v splošnem določena s sedanjo vrednostjo vseh prihodnjih denarni tokov, ki jih imetnik pričakuje od tega instrumenta. Sedanja vrednost (angl. present value) denarnih tokov je v splošnem odvisna od:

• višine prihodnjih denarnih tokov;
• njihove razporeditve v času (bližje ko so današnjemu trenutku, višja je vrednost instrumenta) ter
• tveganja (tveganje v določanje vrednosti običajno (ne nujno vedno) pripeljemo prek diskontne stopnje – večje ko je tveganje, višja je diskontna stopnja, nižja je sedanja vrednost prihodnjih denarnih tokov, nižja je vrednost finančnega instrumenta danes).

V nadaljevanju tega poglavja predstavljamo pogled na vrednost z dveh zornih kotov:

• koncepti vrednosti, kot jih opredeljujejo Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti;
• koncepti vrednosti, kot jih opredeljujejo računovodski standardi.

Zavedati se moramo medsebojne povezanosti med vrednostmi, ki jihzagotavlja računovodsko poročanje,9 in tistimi, ki so rezultat ocenjevanja vrednosti¹⁰:

• Podatki, ki jih zagotavlja računovodsko poročanje (in so vključeni v računovodske izkaze s pojasnili), predstavljajo osnovne informacije oz. vhodne podatke za vlagatelje in ocenjevalce vrednosti podjetij za druge namene. Lee (2014) ugotavlja, da so (izvirne nabavne) vrednosti, ki izhajajo iz računovodskih izkazov, tiste, ki vlagateljem pomagajo pri razvoju razumnih ocen vrednosti. Z razumnimi ocenami vrednosti vlagatelji lahko kritično presojajo in »disciplinirajo« tržno ceno, kar jim daje orodje, zaradi katerega jim pri izvajanju transakcij ni treba zgolj »ponovno uporabljati« tržnih cen.
• Ob vedno intenzivnejši uporabi poštenih vrednosti pri računovodskem poročanju se v računovodske izkaze vključujejo poštene vrednosti različnih vrst sredstev (osnovnih sredstev, naložbenih nepremičnin, finančnih instrumentov itd.), pri čemer se v določenih okoliščinah (trg za sredstva ne obstaja ali ni delujoč) za evidentiranje poštenih vrednosti v računovodskih izkazih uporabljajo ocenjene vrednosti, ki jih ocenjevalci vrednosti pripravijo v skladu z Mednarodnimi standardi ocenjevanja vrednosti za potrebe računovodskega poročanja.

Globalna finančna kriza (2008 dalje) je povzročila ponovno spraševanje o temeljnih konceptih, zato so se tako Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti kot Mednarodni računovodski standardi in Slovenski računovodski standardi v obdobju finančne krize in izhoda iz nje pomembno spreminjali na podlagi novih dejstev in spoznanj, ki jih je prinesla ta kriza. V naslednjih podpoglavjih zato najprej predstavljamo opredelitve, ki so veljale ob koncu leta 2008, nato pa ključne spremembe, ki so bile v standarde vključene kasneje. Prikaz sprememb standardov je pomemben za prikaz tega, na koliko vprašanj in dilem v zvezi z merjenjem finančnih instrumentov po pošteni vrednosti, ki jih je prinesla globalna finančna kriza, takrat veljavni standardi¹¹ niso imeli (dovolj jasnih) odgovorov.

1.2.1. OPREDELITEV VREDNOSTI V MEDNARODNIH STANDARDIH OCENJEVANJA VREDNOSTI

Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti (MSOV) so se v času precej spreminjali. Prvi MSOV-ji, objavljeni na spletnih straneh Slovenskega inštituta za revizijo, so iz leta 2007 in so se uporabljali v letu 2008. V letu 2011 so bili MSOV-ji pomembno vsebinsko spremenjeni in predstavljeni na drugačen način, v nadaljnjih letih (2013, 2017, 2020, 2022) so se dopolnjevali in nadgrajevali, nekatere vsebine so iz standarda izločili¹² .

1.2.1.1. MSOV 2007

MSOV 2007 v poglavju zasnove opozarja na dejstvo, da se računovodska terminologija razlikuje od pojmov, ki jih običajno uporabljajo ocenjevalci vrednosti (MSOV 2007, zasnove, točka 3.6), in na to, da razlike pri uporabi terminov lahko in dejansko povzročajo nepravilno razumevanje in nesporazume (MSOV 2007, zasnove, točka 4.1).

Skladno z MSOV-ji 2007 je VREDNOST ekonomska zasnova, ki izraža ceno, za katero se najverjetneje pogodijo kupci in prodajalci proizvodov ali storitev, ki so na voljo za nakup. Vrednost ni dejstvo, ampak ocena možne cene, ki bo plačana za proizvode in storitve ob določenem času v skladu s posebno opredelitvijo vrednosti. Ekonomska zasnova vrednosti izraža tržni pogled na koristi tistega, ki poseduje proizvode ali storitve na datum ocenjevanja vrednosti (zasnove, točka 4.5).

ZASNOVA TRŽNE VREDNOSTI je povezana s skupnimi vidiki in vedenjem tržnih udeležencev. Priznava različne dejavnike, ki vplivajo na tržne transakcije, in jih razlikuje od drugih posebnih ali netržnih vidikov, ki vplivajo na vrednost. Tržna vrednost temelji na trgu, zato morajo vsi vložki izhajati iz tržnih podatkov (MSOV 2007, Uvod, točka 4.0), pri čemer trg predstavlja »okolje za trgovanje s proizvodi in storitvami med kupci in prodajalci s pomočjo cenovnega mehanizma, brez pretiranih omejitev dejavnosti kupcev in prodajalcev« (MSOV 2007, Zasnove, točka 4.4).

• POSEBNA VREDNOST (angl. special value) – znesek nad tržno vrednostjo, ki izraža posebne lastnosti sredstva, ki predstavljajo vrednost le za posebnega kupca (MSOV 2, 3.5), pri čemer je posebni kupec tisti, za katerega ima določeno sredstvo posebno vrednost zaradi prednosti, ki izhajajo iz lastništva in niso na voljo splošnim kupcem na trgu (MSOV 2, 3.4);
• SINERGIJSKA VREDNOST (angl. synergistic value) – dodatna sestavina vrednosti, ki jo ustvari kombinacija dveh ali več upravičenj, kjer je vrednost kombiniranih upravičenj višja od vsote prvotnih upravičenj (MSOV 2, 3.6).

1.2.1.2. Ključne spremembe MSOV-jev po letu 2008, ki se nanašajo na relevantne koncepte vrednosti

MSOV-ji so od leta 2011 dalje razdeljeni na Uvod, Pojmovnik, okvir, Splošne standarde ter »posebne« standarde, katerih struktura se je v času spreminjala. Najprej so bili standardi razdeljeni glede na načine uporabe (Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti, 2011), kasneje pa glede na sredstva, ki so predmet ocenjevanja ( Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti, 2022).

MSOV-ji so leta 2011 delno spremenili opredelitve vrednosti, in sicer:

• Pri opredelitvi vrednosti MSOV-ji 2011 ne vsebujejo več trditve, da je vrednost ekonomska zasnova, ki izraža ceno, niti ni vrednost opredeljena kot ocena možne cene. MSOV-ji 2011 v točki 9 Okvira navajajo: VREDNOST ni dejstvo, ampak mnenje o najverjetnejši ceni, ki jo je treba plačati za neko sredstvo v menjavi ali gospodarski koristi lastništva tega sredstva. Vrednost v menjavi je hipotetična cena, hipotezo, po kateri se ocenjuje vrednost, pa določa namen ocenjevanja vrednosti. Za lastnika je vrednost ocena koristi, ki jih bo določena stranka imela od lastništva.
• Če je bila opredelitev trga pri MSOV-jih iz leta 2007 skopa in so TRG standardi opredeljevali v eni točki 15, pa v letu 2011 spremenjeni MSOV-ji trg opredeljujejo v petih točkah (MSOV 2011, Okvir, točke 11–15), poleg tega pa opredeljujejo tudi TRŽNO DEJAVNOST (MSOV 2011, Okvir, točke 16–18), tržne UDELEŽENCE (MSOV 2011, Okvir, točke 19–20) in specifične dejavnike za posamezno podjetje (MSOV 2011, Okvir, točke 21–23). V povezavi z (ne)dejavnostjo trga MSOV-ji v letu 2011 opredelijo tudi pojem PRISILNE PRODAJE in vplive prisilne prodaje na doseženo ceno (MSOV 2011, Okvir, točke 53–55).

Pri opredelitvi tržne vrednosti se izraz »transakcija« zamenja z izrazom »posel«, izraz »previdno« pri opisu transakcije med strankama v poslu pa se zamenja z izrazom »preudarno«, tako da je TRŽNA VREDNOST opredeljena kot ocenjeni znesek, za katerega naj bi voljan kupec in voljan prodajalec zamenjala sredstvo ali obveznost na datum ocenjevanja vrednosti v poslu med nepovezanima in neodvisnima strankama po ustreznem trženju in pri čemer sta stranki delovali seznanjeno, preudarno in brez prisile (MSOV 2011, Okvir, točka 30).

• Opredelitev poštene vrednosti se dopolni z opisom značilnosti strank, izpusti se posel ali zamenjava, saj gre za ocenjeno ceno in ne znesek v transakciji. POŠTENA VREDNOST je tako opredeljena kot ocenjena cena za prenos sredstva ali obveznosti med prepoznanima dobro obveščenima in voljnima strankama, ki je odraz ustreznih interesov teh strank (MSOV 2011, Okvir, točka 39). Poštena vrednost za finančno poročanje je opredeljena drugače, in sicer je v skladu z določili MSRP- ja 13 POŠTENA VREDNOST tista cena, ki bi bila prejeta za prodajo sredstva ali plačana za prenos obveznosti v urejenem poslu med tržnimi udeleženci na dan merjenja (MSOV 300 (2011), G1).

MSOV-ji v letu 2022 VREDNOST opredeljujejo le v luči ocenjevanja vrednosti ob uporabi MSOV-jev, opredelitev TRGA je posredno vključena v standard MSOV 104 (2022), ki govori o podlagah vrednosti. Iz Priloge 1 je videti, da je izdajatelj MSOV-jev v luči globalne finančne krize pri oblikovanju MSOV-jev, ki so bili izdani leta 2011, namenil veliko pozornosti opredeljevanju trga in obsega tega trga, dostopu kupcev in prodajalcev do trga, državnim omejitvam trgovanja in podobno. Pomen natančnosti opredelitve trga se je za potrebe ocenjevanja vrednosti od leta 2011 do leta 2022 očitno pomembno zmanjšal. Opredelitev TRŽNE VREDNOSTI se od leta 2011 do 2022 ni bistveno spremenila, so pa MSOV-ji v letu 2022 POŠTENO VREDNOST omenjali zgolj v smislu poštene vrednosti, kot jo opredeljujejo MSRP-ji. V trenutno veljavne MSOV-je 2022 so vključeni novi koncepti vrednosti, in sicer:

• PRAVIČNA VREDNOST (angl. equitable value), ki je ocenjena cena za prenos sredstva ali obveznosti med določenimi dobro obveščenimi in voljnimi strankami ter je odraz interesov teh strank (MSOV 2022, Okvir, točka 20.6);
• POŠTENA TRŽNA VREDNOST (angl. fair market value), ki je opredeljena na dva različna možna načina:
• skladno z opredelitvijo OECD-ja je to cena, ki bi jo voljni kupec plačal voljnemu prodajalcu v poslu na prostem trgu (MSOV 2022, Okvir, točka 20.7.1),
• skladno z opredelitvijo Uredbe §20.2031-1 za davčne namene v zDA pa je opredeljena kot cena, po kateri bi premoženje prešlo od voljnega prodajalca na voljnega kupca brez kakršne koli prisile za nakup ali prodajo in bi pri tem oba dovolj dobro poznala pomembna dejstva (MSOV 2022, Okvir, točka 20.7.1).

1.2.2. OPREDELITEV VREDNOSTI V RAČUNOVODSKIH STANDARDIH

Za razliko od MSOV-jev, ki ključne pojme jasno opredelijo na enem mestu, Mednarodni standardi računovodskega poročanja (MSRP) za različne vrste sredstev in obveznosti (lahko) določene pojme različno opredeljujejo. MSRP-ji ne opredeljujejo konceptov vrednosti na enem mestu, kar ugotavlja tudi Curk (2010).

POŠTENO VREDNOST standard MRS 39 – Finančni instrumenti: pripoznavanje in merjenje opredeljuje kot¹⁶ »znesek, s katerim je mogoče zamenjati sredstvo ali poravnati obveznost med dobro obveščenima in voljnima strankama v transakciji med nepovezanima in neodvisnima strankama«. MRS 39 poleg opredelitve pojma poštene vrednosti navaja na uporabo členov od AG 69 do AG 82 istega standarda, kjer je v členu AG 69 posebej poudarjeno, da poštena vrednost ni znesek, ki bi ga podjetje prejelo ali plačalo v prisiljeni transakciji, pri neprostovoljnem prenehanju obstoja in prisilni prodaji.

Pri opredelitvah konceptov vrednosti, ki se najpogosteje uporabljajo pri računovodenju in računovodskem poročanju, se lahko naslonimo na Slovenske računovodske standarde iz leta 2006 (SRS 2006), ki so se uporabljali ob koncu leta 2008 in ki v Uvodu opredeljujejo naslednje vrednosti:

• KNJIGOVODSKA VREDNOST (angl. book value) kategorije je vrednost, izkazana v računovodskih razvidih in tudi v računovodskih izkazih. Opredeljena je lahko na različne načine; če so na ločenih kontih popravkov vrednosti ali na kontih presežkov iz prevrednotenja prikazani pribitki k vrednosti ali odbitki od vrednosti na temeljnem kontu, pa se kot knjigovodska vrednost šteje pobotana vrednost obravnavane gospodarske kategorije na obeh kontih. Taka je na primer neodpisana vrednost kakega sredstva, ki je razlika med njegovo celotno vrednostjo na enem kontu in odpisano vrednostjo na drugem kontu, ki jo sestavljajo na primer nabrani amortizacijski odpisi ali nabrane izgube zaradi njegove oslabitve, pri finančnih sredstvih in finančnih dolgovih pa odplačna vrednost, to je začetna pripoznana vrednost, zmanjšana za odplačilo glavnice, povečana oziroma zmanjšana (po metodi efektivnih obresti) za nabrano odplačilo razlike med začetnim in v plačilo zapadlim zneskom ter zmanjšana zaradi oslabitve ali neudenarljivosti (neunovčljivosti).
• IZVIRNA VREDNOST(angl. historical cost) je znesek plačanih denarnih sredstev ali njihovih ustreznikov ali pa poštena vrednost nadomestila, danega v trenutku nakupa, da podjetje pride do sredstev. Medtem ko pri celoti sredstev posamezne vrste govorimo o vrednosti, govorimo pri njihovi količinski enoti o ceni. Izvirne vrednosti so pri materialu, trgovskem blagu ali nabavljenih storitvah nabavne vrednosti oziroma pri količinski enoti nabavna cena; nabavna cena obsega poleg nakupne cene, ki jo je treba plačati dobavitelju, še uvozne dajatve ter prevozne in druge neposredne stroške nakupa, kar pomeni, da je treba razlikovati nabavno ceno od nakupne cene, pa tudi nabavno vrednost od nakupne vrednosti. Pri opredmetenih osnovnih sredstvih in neopredmetenih sredstvih se izraz nabavna vrednost uporablja tudi za količinsko enoto. Izvirne vrednosti so pri polproizvodih in proizvodih ter pri opravljenih storitvah praviloma stroškovne vrednosti, imenovane proizvajalni stroški, vendar se lahko raztezajo od spremenljivih proizvajalnih stroškov kot ene skrajnosti do zožene lastne cene kot druge skrajnosti; vsi ti izrazi se lahko nanašajo na količinsko enoto ali na celotno količino v gibanju oziroma zalogi. Ker so izvirne vrednosti pri stvareh, ki vstopajo v zalogo, v različnih trenutkih različne, je končna zaloga lahko ovrednotena po povprečnih cenah, tehtanih povprečnih cenah, tudi drsečih povprečnih cenah, in obratnozaporednih cenah. Če so v računovodskih razvidih uporabljene stalne cene (ocenjene, standardne cene), se pri celoti ustreznih količin kot izvirna vrednost šteje tudi stalna vrednost z odmiki.
• DNEVNA VREDNOST (angl. current value) je znesek denarnih sredstev ali njihovih ustreznikov, ki bi jih bilo treba plačati, če bi v sedanjosti kupili enaka ali enakovrstna sredstva. Dnevna vrednost se lahko imenuje tudi NADOMESTITVENA VREDNOST (angl. REPLACEMENT VALUE ); ta izraz bolje nakazuje znesek, po katerem bo računovodsko obravnavana enaka količina ali enaka količinska enota, ko bo nadomestila staro količino oziroma količinsko enoto.
• NADOMESTLJIVA VREDNOST (angl. recoverable amount) je poštena vrednost, zmanjšana za stroške prodaje (angl. fair value less cost of disposal), ali vrednost pri uporabi (angl. value in use), odvisno od tega, katera je večja.
• POŠTENA VREDNOST (angl. fair value) je znesek, za katerega je mogoče zamenjati sredstvo ali s katerim je mogoče poravnati obveznost ali za katerega je mogoče zamenjati podeljen kapitalski instrument med dobro obveščenima in voljnima strankama v poslu, v katerem sta medsebojno neodvisni in enakopravni.
• POŠTENA VREDNOST, ZMANJŠANA ZA STROŠKE PRODAJE (angl. fair value less cost of disposal), je znesek, ki ga je mogoče pridobiti s prodajo sredstva ali denar ustvarjajoče enote med dobro obveščenima in voljnima strankama v poslu, v katerem sta medsebojno neodvisni in enakopravni. Pri zalogah se v tej zvezi pojavi še pojem ČISTA IZTRŽLJIVA VREDNOST (angl. net realisable value), ki je ocenjena prodajna cena, dosežena v rednem poslovanju, zmanjšana za ocenjene stroške dokončanja in ocenjene stroške v zvezi s prodajo.
• SEDANJA VREDNOST (angl. present value) je razobrestena (diskontirana) vrednost presežka prihodnjih prejemkov nad izdatki (prihodnjih čistih prejemkov), ustvarjenega po pričakovanju z določenimi sredstvi ali določenim sredstvom pri običajnem poslovanju podjetja. Takšna je tudi VREDNOST PRI UPORABI, ki je sedanja vrednost ocenjenega presežka prihodnjih prejemkov nad izdatki, za katerega se pričakuje, da se bo pojavil pri nadaljnji uporabi sredstva in iz njegove odtujitve konec njegove dobe koristnosti. Vrednosti pri uporabi pogosto ni mogoče ugotoviti za vsako posamezno sredstvo, ampak le za denar ustvarjajočo enoto, to je najmanjšo določljivo skupino sredstev, katerih nenehna uporaba je vir denarnih prejemkov, v glavnem neodvisnih od denarnih prejemkov iz drugih sredstev ali skupin sredstev. Če je z nadomestljivo vrednostjo mišljena vrednost pri uporabi, spada tudi ta v okvir sedanje vrednosti.
• ODPLAČNA VREDNOST (angl. amortized cost) je začetna pripoznana vrednost, zmanjšana za odplačilo glavnice, povečana oziroma zmanjšana (po metodi efektivnih obresti) za nabrano odplačilo razlike med začetnim in v plačilo zapadlim zneskom.

Različne kategorije vrednosti se ne uporabljajo pri vseh vrstah sredstev oz. obveznosti. Nekatere lahko uporabimo samo pri nekaterih sredstvih oz. obveznostih (npr. čista iztržljiva vrednost pri zalogah), druge samo v določenih okoliščinah (npr. nadomestljivo vrednost pri oslabitvah ali izvirno vrednost ob prvem pripoznanju sredstev oz. obveznosti v računovodskih izkazih).

MSRP-ji (in z njimi tudi SRS-ji) se od 2001 dalje počasi, a zanesljivo premikajo od računovodenja po izvirnih vrednostih k računovodenju vedno večjega obsega bilančnih kategorij po poštenih vrednostih. To je po mnenju Mörec in Valentinčiča (2010) presenetljivo, saj je bilo vrednotenje po poštenih vrednostih že pred gospodarsko finančno krizo predmet številnih kritik. ¹⁷ Na tem mestu moramo izpostaviti tudi, da se – tako kot že vsaj desetletje pred nastopom krize – v literaturi pojavljajo različni pogledi na vprašanje, ali računovodenje z uporabo poštenih vrednosti pripomore k nastanku/poglobitvi finančnih kriz. Večina teoretskih razprav in empiričnih (oziroma vsaj deskriptivnih študij) se nagiba k ugotovitvi, da računovodenje po poštenih vrednostih ne vpliva na nastanek krize (glej pregled v npr. Menicucci & Paolucci, 2016). V poglobljeni razpravi Barth in Landsman (2010) zaključita, da je računovodenje po poštenih vrednostih »doprineslo malo ali nič k finančni krizi« (str. 399).

1.2.2.1. Računovodski standardi pri obravnavi finančnih instrumentov