TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je bil tožnik doslej obravnavan s strani bolgarske policije, nato pa še s strani hrvaške, pri čemer je tako v Bolgariji kot na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito in v nobeni od njih ni počakal, temveč je obe državi zapustil, še preden se je zaključil uradni postopek odločanja o njegovi prošnji. Pravilno je sklepala, da lahko utemeljeno pričakuje, da bo enako storil v Sloveniji, razen tega pa je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito kot ciljno državo navedel Italijo, na zapisniku o omejitvi gibanja pa povedal, da če ga ne bi prijela slovenska policija, bi nadaljeval pot v Italijo.

Glede tožbenih navedb, kjer tožnik pojasnjuje, da je imel upravičen razlog, da v Bolgariji ni počakal na rešitev njegove prošnje za mednarodno zaščito, pa sodišče pojasnjuje, da tudi če se izhaja iz stališča, da je imel za to upravičen razlog in tudi če se izhaja iz stališča, da je imel tam tako slabe izkušnje, kot jih opisuje, pa so podane druge okoliščine, zaradi katerih je tožena stranka utemeljeno sklepala, da obstaja znatna nevarnost, da bi lahko pobegnil.

Tudi če bi bili v zakonu predvideni manj prisilni ukrepi, bi v konkretnem primeru še vedno obstajali razlogi za omejitev gibanja, saj je tožnik med drugim podal prošnjo za azil na Hrvaškem, pa ni počakal na odločitev, ciljna država mu je bila Italija, razen tega pa je še navedel, da niti na Hrvaškem niti v Sloveniji ne bi prosil za azil, če ga ne bi dobili policisti. Vse navedene okoliščine kažejo na znatno nevarnost, da bi lahko tožnik pobegnil, zato po presoji sodišča tožena stranka ni mogla odločiti drugače, kot da je odredila ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce, pa četudi bi obstajale milejše oblike izvajanja ukrepa omejitve gibanja.