TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter

zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Tožnik ne v tožbi ne v nadaljnjem postopku pred prvostopenjskim

sodiščem ni postavil tožbenega zahtevka, zato ni jasno, o kakšnem

tožbenem zahtevku je prvostopenjsko sodišče odločilo. ZDSS-1 v 1.

odst. 73. čl. določa, da mora tožba vsebovati tudi zahtevek.

Glede opredelitve tožbenega zahtevka ima zakon določbe v 2. odst.

73. člena ZDSS-1, ki jih je potrebno uporabljati v povezavi z

določbami 285. čl. ZPP o materialnem procesnem vodstvu s strani

predsednika senata ter o odprtem sojenju, kar bi moralo sodišče

prve stopnje upoštevati pri sojenju.

Pri odločanju o pravicah s področja socialne varnosti ne gre za

denarni zahtevek, ampak za zahtevek za priznanje določene pravice

ter posledično dajatve (oz. višje dajatve), zaradi česar

zavarovancem - tožnikom v tovrstnih sporih zahtevka po višini ni

potrebno postavljati.

Nerazumljiv izrek sodbe glede na postopkovne posebnosti

socialnega spora pomeni kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP,

ki ima vselej za posledico razveljavitev sodbe. Opisanih

nepravilnosti ni mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno

izvedbo dokazov oz. z izvedbo drugih procesnih dejanj na

obravnavi pred sodiščem druge stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1),

saj prvostopenjsko sodišče sploh še ni sodilo o

materialno-pravnem zahtevku, ki sploh še ni bil postavljen in

tudi ni odločalo o vprašanju zakonitosti obeh navedenih

toženčevih odločb.