TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

V neskladju z Ustavo so bili: – 3. in 5. točka prvega odstavka 1. člena Odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (Uradni list RS, št. 152/20); – 3. in 5. točka prvega odstavka 1. člena Odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (Uradni list RS, št. 181/20); – 3. in 5. točka prvega odstavka 1. člena Odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (Uradni list RS, št. 183/20 in 190/20) in – Sklep o začasni obliki izvajanja vzgojno-izobraževalnega dela v vzgojno-izobraževalnih zavodih (Uradni list RS, št. 181/20), kolikor se je uporabljal za šole in vzgojno-izobraževalne zavode za otroke s posebnimi potrebami.   Ugotovitev iz prejšnje točke izreka ima učinek razveljavitve.  

Drugi odstavek 52. člena Ustave zagotavlja otrokom s posebnimi potrebami posebno varstvo na področju izobraževanja. Država mora zagotoviti, da se tudi tem otrokom omogoči učinkovit dostop do vzgoje in izobraževanja ter usposabljanja. To velja tudi v času kriznih razmer v družbi, med katere je mogoče uvrstiti tudi obdobje epidemije nalezljive bolezni COVID-19 v Republiki Sloveniji. Iz drugega odstavka 52. člena Ustave tako izhaja zahteva, da mora država tudi v takšnih razmerah nameniti posebno skrb temu, da pravica otrok s posebnimi potrebami do izobraževanja in usposabljanja ni nesorazmerno prizadeta.    Ukrep prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami sam po sebi, brez odreditve izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti na daljavo, pomeni očiten poseg v pravico iz drugega odstavka 52. člena Ustave. Vzgojno-izobraževalno delo z otroki s posebnimi potrebami se namreč v takšnem primeru sploh ne izvaja. Sočasna uvedba ukrepa izvajanja izobraževanja otrok s posebnimi potrebami na daljavo lahko sicer omili težo prvega ukrepa. Vendar pa to ne pomeni, da lahko izobraževanje v takšni obliki pomeni enako učinkovito obliko izobraževanja oziroma usposabljanja otrok s posebnimi potrebami, kot je zagotovljena v primeru izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti v samih vzgojno-izobraževalnih institucijah. Izobraževanje na daljavo namreč nikakor ne more nadomestiti učenja v vzgojno-izobraževalnih institucijah in neprecenljivega neposrednega stika med učiteljem in učencem. To pomeni, da je izpodbijana ureditev, kljub temu da je obsegala tudi ukrep izobraževanja na daljavo, pomenila poseg v pravico iz drugega odstavka 52. člena Ustave. To velja še posebej zato, ker so bili v času veljavnosti ukrepov začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami in njihovega izobraževanja oziroma usposabljanja na daljavo ti otroci praviloma prikrajšani za specialne oziroma terapevtske obravnave, ki se jim sicer zagotavljajo v teh institucijah.   Vsaj v primerih, ko se poraja očiten dvom o skladnosti zakonske ureditve in posledično podzakonske ureditve, ki na njej temelji, z načelom legalitete, se Ustavno sodišče glede na naravo stvari ne more izogniti presoji skladnosti izpodbijane podzakonske ureditve z drugim odstavkom 120. člena Ustave, četudi pobuda za njo ne daje trditvene podlage.   Presojani odloki Vlade in Sklep ministrice za izobraževanje temeljijo na zakonski ureditvi, ki ne pomeni zadostne vsebinske podlage za sprejemanje ukrepov, s katerimi se s podzakonskimi akti omejuje človekova pravica do izobraževanja in usposabljanja otrok s posebnimi potrebami, in je v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Glede na to so v neskladju s to določbo Ustave tudi navedeni podzakonski akti.    Z izpodbijanima ukrepoma začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami in začasnega izobraževanja oziroma usposabljanja teh otrok na daljavo se je zasledoval ustavno dopusten cilj varovanja zdravja in življenja ljudi, ki jih ogroža nalezljiva bolezen COVID-19. Šlo je za primerna in nujna ukrepa, vendar pa ta ukrepa nista bila sorazmerna v ožjem smislu. Ustavno sodišče namreč ocenjuje, da so bili negativni učinki vsesplošnega zaprtja šol in vzgojno-izobraževalnih zavodov za otroke s posebnimi potrebami na uresničevanje pravice teh otrok do izobraževanja in usposabljanja večji, kot so bile koristi, ki jih je izvajanje teh ukrepov lahko pomenilo za varovanje zdravja in življenja ljudi, ki jih ogroža nalezljiva bolezen COVID-19. Glede na to je bilo z izpodbijano ureditvijo nesorazmerno poseženo v pravico otrok s posebnimi potrebami iz drugega odstavka 52. člena Ustave. To lahko velja le ob predpostavki, da bi se ob odpiranju vzgojno-izobraževalnih institucij v zadostni meri upoštevali ukrepi, s katerimi je mogoče omiliti negativne učinke odprtja teh institucij na širjenje epidemije, in da bi se ob odpiranju vzgojno-izobraževalnih institucij ustrezno zavarovali posamezniki, katerih okužba z virusom SARS-CoV-2 bi zanje oziroma za njihove družinske člane pričakovano pomenila povečano verjetnost nastanka hudih zdravstvenih zapletov.