TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Točka 12 prvega odstavka 44. člena, 6. točka četrtega odstavka 90. člena, šesti odstavek 101. člena, sedmi odstavek 109. člena, prvi odstavek 111. člena, 118., 122. in 135.č člen Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 24/12, 30/12, 75/12, 94/12, 96/13, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19, 28/19, 66/19, 39/22, 158/22 in 104/24) niso v neskladju z Ustavo. Prva alineja 18. člena, 20. člen in prvi odstavek 21. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 158/22) niso v neskladju z Ustavo. Zahteva za oceno ustavnosti drugega odstavka 16. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 158/22) se zavrže. Zahtevi za oceno ustavnosti tretje alineje 2. točke 26. člena in 59. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 24/12, 30/12, 75/12, 94/12, 96/13, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19, 28/19, 66/19, 39/22 in 158/22) se zavržeta.

Državni svet ter skupina poslank in poslancev ne moreta izkazati pravovarstvene potrebe za nadaljevanje postopka zoper neveljavni predpis. Ni izključeno, da bi Ustavno sodišče zlasti ob izkazanih hujših nepravilnostih v zvezi z uporabo nujnega ali skrajšanega zakonodajnega postopka presojalo, ali je bilo poseženo v sam ustavnopravni okvir zakonodajnega postopka. Posamezniki ne morejo delovati v prepričanju, da se zakonodaja ne bo spremenila, saj se mora zakonodajalec odzivati na spremembe in razvojna gibanja družbe ter se jim prilagajati. Nespremenljivosti sistemske ureditve še zlasti ni mogoče pričakovati na davčnem področju. Z vidika javnih dajatev je pravni položaj zaključen, ko nastane dogodek, zaradi katerega nastane obveznost plačila javne dajatve, in ne šele, ko nastane tudi obveznost plačila, če sta dva trenutka ločena. Z učinkom za nazaj ni dopustno poseči v tedaj veljavna pravila, ki so določala, da je pravni položaj zaključen, razen če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 155. člena Ustave. Nasprotna razlaga bi omogočala izvotlitev varovalnega učinka 155. člena Ustave oziroma obid strogo določene izjeme iz drugega odstavka tega člena. Davčni zavezanci svoja ravnanja prav zato, ker imajo ta z vidika uveljavljenega sistema obdavčitve posledice za njihovo finančno sfero, načrtujejo in udejanjajo v odvisnosti od finančnih posledic, ki jim bodo nastale. Čeprav vedo, da se uveljavljena ureditev, iz katere izhajajo pri svojih ravnanjih, lahko spremeni in da se tudi spreminja, na podlagi načela zaupanja v pravo pričakujejo, da se bo posamezna davčna ureditev spreminjala tako, da bodo spremembe v obdavčitvi lahko vnaprej upoštevali oziroma da spremembe ne bodo davčno obremenjevale pravnih položajev, ki so že bili predmet obdavčitve. V zvezi s predvidljivostjo spremembe splošne olajšave je treba upoštevati, da gre za davčni institut, povezan z dohodnino, ki je periodični davek, pri katerem se davčna obveznost računa vsakoletno in po posameznih davčnih letih, ki sovpadajo s koledarskim letom. V sami naravi periodičnega davka je, da je njegova ureditev spremenljiva, saj gre za sredstvo ekonomske, socialne in demografske politike ter drugih sorodnih politik. Iz pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave izhaja zahteva po zagotovitvi posameznikove osnovne ekonomske in socialne eksistence oziroma eksistenčnega minimuma. Davčna obveznost plačila dohodnine ne sme biti določena v takšni višini, da bi v temelju kontinuirano ogrožala eksistenčni minimum davčnih zavezancev z nižjimi dohodki oziroma jih na enak način spravljala v odvisnost od ukrepov iz sistema socialnega varstva. Načelo davčne pravičnosti izhaja iz načela socialne države (2. člen Ustave) in načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). To ustavno načelo terja, da se pri sprejemanju in izvrševanju predpisov usklajeno upoštevajo interesi vseh skupin prebivalstva ter da se ustrezno razporedijo socialna bremena. Načelo socialne države se prek načela davčne pravičnosti tesno povezuje z načelom enakosti na davčnem področju. Za socialno državo sta torej še posebej pomembni prerazdelitvena in alokacijska funkcija davkov. Splošno načelo sorazmernosti izhaja iz 2. člena Ustave in na splošno prepoveduje prekomerne posege države. To načelo po ustaljeni ustavnosodni presoji ne more biti samostojno merilo za presojo skladnosti izpodbijane ureditve z Ustavo, temveč je vezano na ugotovljeni poseg v posamezno človekovo pravico. Zakonodajalčeva naloga je, da izbere vsebinsko sprejemljivo in racionalno metodo ugotavljanja primerne višine olajšave ali da se morda odloči za drugačno pot ugotavljanja in upoštevanja sredstev, potrebnih za preživljanje. Pri tem lahko upošteva dopolnilne prejemke, ki jih za namen zagotavljanja preživljanja zagotavlja država. Splošna olajšava ni edini institut, ki zagotavlja, da sredstva, potrebna za preživljanje, niso obdavčena ter zavezancu ostajajo na razpolago. Ustava ne terja takšne splošne olajšave, ki bi iz obdavčitve za vse davčne zavezance, torej tudi za tiste z višjimi dohodki, izvzela celotna sredstva, potrebna za preživljanje. Ustava namreč ne prepoveduje, da bi se tudi v institutu splošne davčne olajšave do določene mere zrcalili prerazdelitvena in alokacijska funkcija davkov. Nasprotno, načelo davčne pravičnosti celo terja, da se pri sprejemanju in izvrševanju predpisov usklajeno upoštevajo interesi vseh skupin prebivalstva ter da se ustrezno razporedijo socialna bremena. Zahteva po enakomerni porazdelitvi davčnega bremena vključuje tudi upoštevanje neenakosti položaja davčnih zavezancev in tej sorazmerno različno obravnavo. To pa zato, ker se s tem lahko doseže vzpostavitev sorazmernosti med neenakimi in se na ta način vzpostavlja davčna enakost ter s tem enakost pred zakonom. Razlikovanje ne sme biti arbitrarno in izbrani kriterij razlikovanja mora biti v razumni povezavi s predmetom (različnega) pravnega urejanja. Na drugi strani pa skrajno pojmovanje enakosti, brez upoštevanja narave nekega dejanskega in pravnega položaja, lahko privede do neenakosti.