TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Tretji odstavek 11. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 - uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10 in 26/11) ni v neskladju z Ustavo.

Norma, katere vsebina se da ugotoviti z ustaljenimi metodami razlage pravnih norm, ni nejasna in zato ni v neskladju z 2. členom Ustave. Načelo neodvisnosti sodnika pri opravljanju sodniške funkcije iz 125. člena Ustave ne pomeni, da zakon ne bi smel zaradi zagotovitve učinkovitega sodnega varstva določiti prednostne obravnave določenih zadev. Ko terjatev, ki je izkazana z verodostojno listino v izvršilnem postopku postane sporna, okoliščina, da upnik razpolaga z listino, ki jo Zakon o izvršbi in zavarovanju šteje za verodostojno, izgubi pomen. O obstoju sporne terjatve, o kateri še ni bilo odločeno v kontradiktornem postopku, se po veljavni ureditvi presoja v pravdnem postopku na podlagi enakih pravil in ob enakih ustavnih procesnih jamstvih, ki veljajo za vse pravdne zadeve, zato sta si pravna položaja tožnikov (upnikov) pravdnega postopka, ki izvira iz izvršbe na podlagi verodostojne listine, in tožnikov drugih pravdnih postopkov, ki jih obravnavajo redna sodišča, v bistvenem enaka. Za njuno razlikovanje je zakonodajalec imel razumne in stvarne razloge, zato izpodbijana določba ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne zagotavlja pravice do točno določenega vrstnega reda obravnavanja zadev pred sodišči. Pravila o vrstnem redu obravnavanja zadev kot tudi pravila o prednostnem obravnavanju nimajo absolutnega ali prevladujočega pomena pri zagotavljanju učinkovitega in hitrega sodnega varstva, temveč jih je treba presojati skupaj z drugimi merili in okoliščinami konkretne zadeve. Izpodbijana določba, ki določa rok, v katerem mora sodišče opraviti poravnalni narok oziroma prvi narok za glavno obravnavo, v pravdnih postopkih, ki izvirajo iz izvršbe na podlagi verodostojne listine, pomeni prednostno obravnavo tovrstnih zadev, saj lahko vpliva na vrstni red in ga spreminja ter celo lahko podaljša čas obravnavanja drugih zadev. Upoštevajoč naravo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, taka določba - tako kot druge določbe, ki urejajo vrstni red obravnavanja zadev - pomeni le določitev načina uresničevanja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ker je zakonodajalec imel razumen razlog za določitev prednostne obravnave, izpodbijana določba ni v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave.