TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Peti odstavek 186. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 - popr. in 39/09) ni v neskladju z Ustavo. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. III Kp 11/2009 z dne 21. 5. 2009 se v delu, v katerem se nanaša na odvzem zaseženega tovornega vozila znamke Renault, reg. št. 34 EM 3127, zavrne.

Izpodbijana ureditev, ki določa obvezen odvzem prevoznih sredstev iz petega odstavka 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) tudi v primeru, če niso storilčeva last, pomeni poseg v pravico lastnika predmeta iz 33. člena Ustave. Zakonodajalec je imel za tako ureditev ustavno dopusten cilj. Upravičeno je zato lahko izhajal iz predpostavke, da je za preprečevanje kaznivih dejanj iz 186. člena KZ-1 in s tem za zmanjšanje stopnje ogroženosti za družbo tako pomembnih pravnih dobrin, kot sta zdravje in življenje, zlasti mladih ljudi, odvzem prevoznih sredstev iz petega odstavka 186. člena KZ-1 lahko določil kot obvezen ukrep, in to tudi v primeru, ko takšna prevozna sredstva niso storilčeva last. S tem je zakonodajalec želel preprečiti izvrševanje prav tovrstnih kaznivih dejanj, da bi s tem zagotovil zmanjšanje ogroženosti najpomembnejših dobrin v družbi - človekovega zdravja in tudi življenja -, kar je ustavno dopusten cilj. Ko gre za boj države proti organiziranemu kriminalu, v katerem država nikakor ne uspe dobro zavarovati najvišje vrednote in dobrine v človeški družbi, je za dosego tega cilja nujno poseči tudi v lastninsko pravico tistih, ki so lastniki prevoznih sredstev iz izpodbijane določbe, čeprav niso storilci teh kaznivih dejanj. Obravnavani ukrep je po oceni Ustavnega sodišča tudi primeren, saj je z njim preprečevanje tovrstnih kaznivih dejanj mogoče doseči. Ker gre pri prevoznem sredstvu iz izpodbijane določbe za sredstvo za storitev tako hudega kaznivega dejanja, za nujen pogoj, brez katerega slednjega sploh ne bi bilo mogoče storiti, obvezen odvzem takšnega predmeta ne pomeni prekomernega posega v lastninsko pravico tretjega, ki ni storilec kaznivega dejanja. Ob ogroženosti tako visoko zavarovanih dobrin v družbi zato lastninska pravica tretjega na prevoznem sredstvu, ki je bilo (postalo) sredstvo za storitev kaznivega dejanja iz 186. člena KZ-1, ne more biti (več) tista okoliščina, ki bi državi onemogočala, da za preprečevanje tovrstnih kaznivih dejanj in s tem za zavarovanje zdravja in življenja ne bi mogla biti uspešna in ne bi smela določiti obveznega odvzema tudi njegovega prevoznega sredstva. Zato obvezen odvzem prevoznih sredstev iz petega odstavka 186. člena KZ-1 za lastnika, ki ni storilec tega kaznivega dejanja, ne pomeni prekomernega posega. Iz razlogov, ki jih je Ustavno sodišče že navedlo pri presoji izpodbijane določbe, tudi stališču, na katerem temelji izpodbijana sodba, ni mogoče očitati, da krši pravico pritožnice iz 33. člena Ustave.