TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v I. točki izreka v delu, kolikor se nanaša na prvega in drugega toženca in v IV. točki izreka v celoti ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (I. točka izreka, kolikor se nanaša na tretjo toženko ter III. točka izreka) se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Vsebina nagiba, kot jo v nasprotni tožbi zatrjujejo toženci (omejitev razpolaganja z lastninsko pravico tožnika tako za čas življenja kot po smrti), je povsem nasprotna s causo darilne pogodbe, ki je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi obdarjencu. Ta naklonitev je sicer res lahko pogojena z različnimi motivi (nagibi), ki pa ne smejo biti nedopustni, torej v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli (39. in 40. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Cilj, ki so ga (glede na tožbene trditve) zasledovali toženci ob sklenitvi dogovora, je bil omejitev tožnikovega razpolaganja z nepremičnino za čas življenja in tudi omejitev njegovega oporočnega razpolaganja. Slednje po našem pravu ni dopustno (104. člen Zakona o dedovanju), omejitve razpolaganja z lastninsko pravico ob sklenitvi darilne pogodbe pa si je mogoče zagotoviti na različne (zakonsko urejene) načine, npr. osebne služnosti (227. člen SPZ) oziroma prepoved odtujitve in obremenitve (38. člen SPZ) – take pogodbene omejitve lastninske pravice pa po izrecni pritožbeni trditvi ni bilo. Iz trditvene podlage v nasprotni tožbi torej ne izhaja utemeljenost zahtevka na ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe in vrnitve darila (vsebine dogovora, na katero se sklicujejo toženci, namreč ni mogoče opredeliti kot nagib, ki je prerasel v (kasneje odpadlo) pravno podlago, zato je odločitev o zavrnitvi tako primarnega kot podrejenega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi pravilna.