TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1150/2016/8 (1313-25) z dne 15. 11. 2016 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka zmotno zatrjuje, da niti ZMZ-1 niti noben drug predpis prosilcem ne zagotavljajo osnovne oskrbe oziroma finančne pomoči v višini, ki bi zagotavljala osnovno oskrbo. Prosilcem za mednarodno zaščito pripada temeljna pravica do človeka vrednega eksistenčnega minimuma, ki pomeni sredstva, nujna za ohranitev človeka vrednega obstoja, država pa jim mora zagotoviti takšne materialne pogoje za sprejem, da jim omogočajo ustrezen življenjski standard.

Določba prvega odstavka 27. člena Pravilnika o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito/2012, kot je bila uveljavljena z obravnavano spremembo, je protiustavna in nezakonita, saj ni v skladu z določbo 79. člena ZMZ-1 v zvezi z 2. in 3. alinejo prvega odstavka 78. člena ZMZ-1, niti v skladu z drugim odstavkom 14. člena in 34. členom Ustave RS.

Prosilec ne more pridobiti pravice do materialne oskrbe (2. alineja prvega odstavka 78. člena ZMZ-1) in pravice do finančne oskrbe (3. alineja prvega odstavka 78. člena ZMZ-1) hkrati, temveč sta omenjeni pravici alternativni in prva prosilcu pripada v primeru nastanitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi, druga pa v primeru nastanitve na zasebnem naslovu. Prosilec tako ne pridobi obeh pravic hkrati, temveč lahko ob vložitvi prošnje najprej pridobi pravico do materialne oskrbe, če je nastanjen v azilnem domu ali njegovi izpostavi, nato pa v trenutku, ko mu je odobrena nastanitev na zasebnem naslovu, njegova pravica do materialne oskrbe preneha in mu pripada pravica do finančne oskrbe za nastanitev na zasebnem naslovu. Relevanten časovni trenutek za prenehanje ene in za nastanek druge pravice predstavlja čas izdaje odločbe, s katero se prosilcu odobri nastanitev na zasebnem naslovu, ne pa šele datum vročitve odločbe.