TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
1) Zahtevek za pravično denarno odškodnino mora biti določen za vsako
obliko (vrsto) nepremoženjske škode posamezno tudi kadar je škoda v
celoti izvirala iz istega škodnega dogodka.
2) Če tožbeni zahtevek za plačilo več oblik nepremoženjske škode ni
jasno opredeljen, bo sodišče ravnalo po določbah 109. člena ZPP.
3) Tudi kadar oškodovanec vztraja pri zahtevku za en denarni znesek
za nepremoženjsko škodo v celoti, bo sodišče tako tožbo obravnavalo
in odločilo o tožbenem zahtevku, če bo na podlagi oškodovančevih
dejanskih trditev lahko samo ločilo posamezne oblike nepremoženjske
škode. V takem primeru bo sodišče pravično odškodnino določilo za
vsako posamezno obliko nepremoženjske škode, vendar v okviru
celotnega uveljavljenega tožbenega zahtevka.
4) Če oškodovanec uveljavi ločene zahtevke za posamezne oblike
nepremoženjske škode, jih pa ne opredeli (označi) v skladu z zakonom,
ali pa napačno opredeli njihovo vsebino, ta pomanjkljivost pa v
postopku predhodnega preskusa tožbe ni bila odpravljena, bo sodišče
na podlagi oškodovančevih dejanskih trditev samo ločilo posamezne
oblike nepremoženjske škode v skladu z zakonom in o njih odločilo.

V sodni praksi je dosledno uveljavljano sojenje o odškodnini v enem
samem znesku (to je izrek sodbe se glasi na en sam znesek).
Oškodovanci zato tudi dosledno postavljajo tožbeni zahtevek v enem
samem znesku, katerega dejanska in pravna podlaga so posamezne
odškodninske postavke za posamezne oblike (premoženjske in)
nepremoženjske škode. Seveda pa je stanje v praksi postavljanja
odškodninskih zahtevkov v odškodninskih sporih daleč od idealnega. V
praksi se neredko postavljajo odškodninski zahtevki, ki ne upoštevajo
v celoti zakonske ureditve nepremoženjske škode, posebej zakonske
sistematike nepremoženjskih škod. Gre zlasti za primere:
a) napačnega upoštevanja bodočih telesnih bolečin (kot 'trajnih
posledic') v opisu duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih
aktivnosti;
b) tkim. zidanje zahtevkov (posebej npr. uveljavljanje zahtevka za
zmanjšanje zmožnosti za uspeh v življenju poleg zahtevka za duševne
bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti);
c) enotnega odškodninskega zahtevka z opisom vseh zatrjevanih oblik
nepremoženjske škode - ali enotnega odškodninskega zahtevka za
nekatere oblike nepremoženjske škode (npr. skupaj za duševne bolečine
zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti).
V okviru materialnega procesnega vodstva sodnik lahko zahteva od
tožnika, naj zahtevke prilagodi materialnim podlagam, ki jih določa
ZOR - in je to tudi dolžan storiti. Vendar pa v primeru, če tožnik
takemu pozivu ne sledi (ali mu ne sledi v celoti), ni mogoče brez
pridržka zagovarjati stališča, da gre za nedoločen tožbeni zahtevek
ali za (delno) nesklepčen tožbeni zahtevek. V sodni praksi so pri
(običajno le delnih) odstopih posameznih odškodninskih postavk od
zakonske sistematike nepremoženjskih škod v naštetih primerih
praktično uveljavljene drugačne rešitve.
V primeru tkim. zidanja zahtevkov se ne šteje, da tožnik zahteva
odškodnino za škodo (npr. zmanjšanje možnosti za uspeh v življenju,
ki ni pravno priznana - kar bi narekovalo zavrnitev tega dela
tožbenega zahtevka iz takega razloga - ampak se upošteva seštevek
vseh zahtevkov, ki vsebinsko predstavljajo isto pravno priznano
nepremoženjsko škodo, kot en odškodninski zahtevek za to škodo.
V primeru napačnega oškodovančevega upoštevanja določene telesne ali
duševne prizadetosti pri eni odškodninski postavki namesto pri drugi
(npr. bodočih telesnih bolečin pri odškodnini za duševne bolečine
zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, namesto pri odškodnini za
telesne bolečine) se ne šteje, da tožnik ne zahteva odškodnine za del
posledic, ki jih opisuje pri napačni postavki, ampak se te posledice
upoštevajo pri tisti obliki škode, katere del po zakonski sistematiki
so (torej se v opisanem primeru ne šteje, da tožnik ne zahteva
odškodnine za bodoče telesne bolečine, ampak se bodoče telesne
bolečine upoštevajo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine). Pri
tem se sicer vzame kot tožnikov zahtevek za ustrezno obliko škode le
odškodninska postavka za to škodo - v okviru telesnih bolečin se
torej tožnikov zahtevek za telesne bolečine (tudi bodoče), vzame le
tisti zahtevek, ki ga je postavil kot zahtevek za telesne bolečine
(čeprav opredeljene le kot do zaključka zdravljenja oz. do tožbe
prestane telesne bolečine).
V primeru enotnega odškodninskega zahtevka za vse zatrjevane oblike
nepremoženjske škode - ali delno enotnega odškodninskega zahtevkka za
nekatere oblike zatrjevane škode - je zaradi v jugoslovanski sodni
praksi že priznanih izjemnih primerov, ko je mogoče (in treba)
prisoditi odškodnino v enotnem znesku, zato zelo tvegano zagovarjati
stališče, da zahtevek ni določen ali da iz dejstev, zatrjevanih v
tožbi, ne sledi utemeljenost tožbenega zahtevka.
Seveda je v takih primerih preohlapno tolmačenje lahko za bodočo
sodno prakso zelo nevarno, če gledamo na problem s stališča razvojno
utemeljenih in za sodno prakso ustreznejših stališč, ki veljajo pri
postavljanju in obravnavanju odškodninskih zahtevkov v okviru
enotnega tožbenega zahtevka sedaj. Razmisliti pa je treba o
možnostih, da oškodovanec zatrjuje neločljivo povezanost in
prepletenost (nekaterih) vidikov svoje prizadetosti, torej oblik
svoje nepremoženjske škode. Tak primer opravičuje izjemno obravnavo
in sojenje o odškodnini v enem samem znesku, v okviru enega samega
odškodninskega zahtevka. Za tako možnost govorijo temeljna načela
odškodninskega prava (popolna odškodnina, pravična odškodnina za
nepremoženjsko škodo), ki v dvomu vselej narekuje tolmačenje v korist
oškodovanca. To mora veljati tudi za problematične procesne
situacije.
Razprava na posvetovanju je izrazila pomisleke predvsem k 3. in 4.
točki sprejetega sklepa, to je o vlogi sodišča, kadar oškodovanec -
tožnik na njegove pozive ne opredeli (v celoti ali deloma) oz.
prilagodi svojega zahtevka zakonski sistematiki nepremoženjskih škod.
Stališče, da v primeru, ko oškodovanec kljub pozivu vztraja pri
enotnem odškodninskem zahtevku za uveljavljene oblike nepremoženjskih
škod, da gre torej v tem primeru za tožbeni zahtevek, katerega
utemeljenost ne sledi iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da je
zato treba tako tožbo zavreči (VS SR Slovenije in VS Hrvatske), ni
bilo sprejeto. K sprejetemu sklepu, da bo namreč sodišče tudi v takem
primeru na podlagi oškodovančevih dejanskih trditev samo ločilo
posamezne oblike nepremoženjskih škod, so bili izraženi pomisleki, da
bi v takih primerih sodišče odločalo o odškodninskem zahtevku
'globalno', torej tudi v primeru, ko oškodovanec ne bi sledil zahtevi
sodišča po razmejitvii zahtevkov.
Citirani sklep je bil zato sprejet z večino glasov, z glasovom
'proti' delegacije VS Hrvatske in VS Slovenije iz prej navedenih
razlogov.