TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 79.a člena Zakona o volitvah v Državni zbor (Uradni list RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo) je v neskladju z Ustavo. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku dveh let po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 35/2011 z dne 5. 5. 2011 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 313/2010 z dne 22. 9. 2010 se zavrže.

Izpodbijana ureditev, ki sicer pomeni ukrep pozitivne diskriminacije, ne pomeni primerne in zadostne prilagoditve, ki bi invalidom omogočila samostojno fizično dostopnost do volišč v javnih objektih in s tem v večini primerov tudi osebno uresničevanje njihove volilne pravice. Izpodbijana ureditev zato pomeni opustitev zakonodajalca in je kot takšna poseg v pravico invalidov do nediskriminacijskega obravnavanja (posredna diskriminacija) v zvezi z volilno pravico (prvi odstavek 14. člena v zvezi z drugim odstavkom 43. člena Ustave). Državni zbor in Vlada nista izkazala, da bi za nezadostno fizično prilagoditev volišč invalidom obstajal ustavno dopustni razlog. Zato ni izpolnjen že prvi pogoj, ki ga za omejevanje človekovih pravic zahteva Ustava, in je izpodbijana ureditev, ki invalidom ne zagotavlja fizičnega dostopa do volišč, v neskladju s prvim odstavkom 14. člena v zvezi s 43. členom Ustave. Izpodbijana ureditev glede določitve volišč, ki omogočajo glasovanje s posebej prilagojenimi glasovnicami in glasovalnimi stroji, ne določa obveznosti in nobenih meril za določitev prilagojenih volišč, temveč je njihova določitev prepuščena lastni presoji okrajnih volilnih komisij. Zato invalidom že na normativni ravni ne zagotavlja takšne prilagojenosti volišč, ki bi v največji možni meri zagotavljala njihovo dejansko enakopravnost. Gre za poseg v pravico invalidov do nediskriminacijskega obravnavanja v zvezi z volilno pravico (prvi odstavek 14. člena v zvezi s 43. členom Ustave), ki je protiustaven že zato, ker Zakon o volitvah v Državni zbor teh vprašanj ne ureja, temveč jih v celoti prepušča odločitvam volilnih organov. Vsak način uresničevanja volilne pravice (drugi odstavek 15. člena Ustave) mora biti v temelju določen že z zakonom. Če je določen tako, da pomeni hkrati tudi poseg v pravico samo - v tem primeru v pravico invalidov do nediskriminacijskega obravnavanja pri uresničevanju volilne pravice (prvi odstavek 14. člena v zvezi z drugim odstavkom 43. člena Ustave) -, je še toliko bolj jasno, da mora biti poseg, da bi bil sploh lahko dopusten, opredeljen z zakonom. V tem pogledu je torej ta ureditev že zato, ker Zakon o volitvah v Državni zbor ne ureja teh vprašanj, temveč jih v celoti prepušča odločitvam volilnih organov, protiustavna z vidika prvega odstavka 14. člena v zvezi z drugim odstavkom 43. člena Ustave. Postopek volitev, v zvezi s katerim naj bi prišlo do zatrjevanih kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, je že končan, zato morebitna ugoditev ustavni pritožbi ne more izboljšati pritožnikovega pravnega položaja. Cilj, ki ga je pritožnik zasledoval z ustavno pritožbo, je dosegel z vložitvijo pobude, saj je s pobudo uspel in si na ta način izboljšal svoj pravni položaj za prihodnje volitve. Glede na navedeno pritožnik nima pravnega interesa za odločitev o ustavni pritožbi.