TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Toženka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, tožniku povrniti njegove revizijske stroške v znesku 1.695,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Toženkine navedbe, da je isti dolg tožniku plačala dvakrat, se dotikajo predhodnih sodnih odločitev v delovnem sporu, v katerem je sodišče tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo ugodilo, in pravdnem sporu, v katerem je sodišče (v tisti pravdi tožničin) tožbeni zahtevek za vračilo zavrnilo. S temi razlogi toženka v tej pravdi zaradi vezanosti na pravnomočno sodno odločbo ne more uspeti (319. člen ZPP). Tega, kar izhaja iz pravnomočne odločbe, sodišče ne more prosto presojati, ampak mora šteti za resnično. Proti pravilnosti ugotovitev, ki izhajajo iz pravnomočne odločbe, nasprotni dokaz ni dopusten.

V obravnavani zadevi toženka tudi ne more uspeti s sklicevanjem na 192. člen OZ. Plačilo, ki je bilo prisilno izterjano na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena, ni plačilo moralne ali naturalne (zastarane) obveznosti. Vrhovno sodišče ni zavrnilo tožbenega zahtevka, ker bi šlo za zastarano terjatev. Moralna dolžnost pa obstoji takrat, kadar ni zakonske obveznosti. Plačilo dolga je pravna (zakonska) in ne moralna obveznost. Razglabljanje o moralni dolžnosti povrnitve pravno (s pravnomočno sodno odločbo) nepriznane terjatve je brezpredmetno.