TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

1. Sklep Sodnega sveta Republike Slovenije št. 3/96 -112 z dne 25.4.1996 se odpravi. 2. Kandidatka D. C. se predlaga Državnemu zboru v izvolitev za sodnico na razpisano prosto sodniško mesto na Temeljnem sodišču v Kopru. 3. Na podlagi drugega odstavka 161. člena Ustave ter 59. in 30. člena Zakona o Ustavnem sodišču se začne postopek za presojo ustavnosti drugega odstavka 16. člena, drugega odstavka 19. člena in 35. člena Zakona o sodniški službi.

Kadar Ustavno sodišče odloča v konkretnem primeru o zatrjevanih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin, storjenih s posamičnim aktom državnega organa, in na podlagi 59. člena ZUstS izda odločbo, s katero ustavni pritožbi ugodi, napadeni posamični akt v celoti ali deloma odpravi ali razveljavi in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje. Po smiselni uporabi 62. člena Zakona o upravnih sporih je organ, ki mu je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje, pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje Ustavnega sodišča in je v skladu s tem torej dolžan v ponovljenem postopku ugotovljeno protiustavnost in nezakonitost odpraviti. Če tega ne stori, po smiselni uporabi 63. člena Zakona o upravnih sporih Ustavno sodišče na podlagi ponovno vložene ustavne pritožbe ne le odpravi izpodbijani akt, ampak praviloma samo odloči o stvari, pri čemer odločba sodišča povsem nadomešča akt pristojnega organa. Tudi 60. člen Zakona o Ustavnem sodišču pooblašča Ustavno sodišče, da samo odloči o sporni pravici oziroma svoboščini, kadar posamični akt odpravi. Preden odloči, mora rešiti dve vprašanji: ali je na podlagi podatkov v spisu o tem možno odločiti in ali je izpolnjen pogoj nujnosti v smislu nujnosti odprave že nastalih posledic ali nujnosti take odločitve zaradi narave ustavne pravice. - Nujnost odprave nastalih posledic je v konkretnem primeru izkazana z dejstvom, da je pritožnica že od 28.10.1994 brez zaposlitve in od novembra 1995 tudi brez plače oziroma dohodkov. Zakonska ureditev sestavitve ocene sodniške službe v 29. členu Zakona o sodniški službi zahteva od pristojnih organov kompleksno, celovito vrednotenje kandidata po vseh kriterijih in na podlagi takega vrednotenja izdelavo končne skupne ocene. V 29. členu je 6. točka le eden izmed sedmih kriterijev za izdelavo ocene. Presoja nedoločenih pravnih pojmov v tej 6. točki (odnos do sodelavcev in obnašanje izven službe) mora biti zelo odmerjena, pretehtana in odgovorna, da bi se ne sprevrgla v arbitrarnost. Izločitev kandidata za sodniško službo iz nadaljnjega razpisnega postopka zato ne more temeljiti zgolj na nepreverjenih očitkih o domnevnih konfliktih s sodelavci in sosedi. Že ocena, ali dejansko stanje, ugotovljeno po kriterijih iz 29. člena Zakona o sodniški službi, narekuje pozitivno ali negativno oceno sodniške službe, je v bistvu odločitev o pravnem, ne dejanskem vprašanju. Zato je še toliko bolj nesprejemljivo stališče, da naj bi bilo potem, ko so pristojni personalni sveti to oceno že sprejeli v zakonsko predpisanem postopku, stvar "proste presoje dokazov" oziroma "dejansko vprašanje", ali je to oceno treba šteti za pozitivno ali za negativno. Dejansko vprašanje bi tu lahko bilo npr. vprašanje, ali je predložena dokazna listina o tej zakoniti oceni pristna ali falzificirana - vprašanje, kaj v tej oceni zapisane besede in stavki pomenijo (pozitivno ali negativno oceno), pa je izrazito pravno vprašanje. Nekoliko nejasno dikcijo 28. člena Zakona o sodniški službi je treba obravnavati v kontekstu celotnega zakona in ne izolirano. Po takšni razlagi določba 28. člena ne daje Sodnemu svetu pristojnosti za spreminjanje pravnomočne ocene sodniške službe, ampak mu nalaga le to, da mora tudi pri izbiri med kandidati (ki pogoje izpolnjujejo) ravnati po istih kriterijih, kot veljajo za izdelavo ocene sodniškega dela. Prav vezanost Sodnega sveta na zakonske kriterije iz 29. člena Zakona o sodniški službi obvezuje Sodni svet k obrazložitvi njegove odločitve o taki izbiri, kajti tudi zoper odločitve na podlagi proste presoje (diskrecijske pravice) obstaja sodno varstvo v upravnem sporu, to pa brez obveznosti obrazložitve ne bi bilo možno. Velike razlike, do katerih je pri uporabi Zakona o sodniški službi prišlo med interpretacijami Sodnega sveta, Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča, pa tudi znotraj Ustavnega sodišča, kažejo, da je zakon sam preveč nejasen in pomanjkljiv in da je vprašljivo, ali sedanja zakonska ureditev sploh zagotavlja na eni strani uresničevanje ustavno določene vloge Sodnega sveta in na drugi strani spoštovanje ustavnih pravic kandidatov, zato je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena in 30. člena ZUstS postopek razširilo še na presojo skladnosti nekaterih zakonskih določb z Ustavo.