TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Jezikovna razlaga bistvenega besedila prvega odstavka 191. člena OZ pove, da se določba lahko uporabi, kadar plačnik ve, da dolg ne obstaja, a kljub temu plača in da se ta določba ne more uporabiti, kadar plačnik ne ve, da dolg v resnici ne obstaja. Vprašanje krivde za zmoto o obstoju dolga pri uporabi 191. člena OZ ni pomembno. V prid pravilnosti takšnega razumevanja besedila 191. člena OZ govori tudi smisel te določbe: le če se je plačnik zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj ravno zato, ker je prostovoljno privolil v prikrajšanje in to jasno izrazil s plačilom dolga. Sklepanje o privolitvi v prikrajšanje (na čemur je utemeljena izguba pravice terjati nazaj plačilo, ki je bilo opravljeno brez pravne podlage) pa je izključeno v primeru, ko plačnik (ob plačilu) zmotno meni, da obstoji dolg, ki ga plačuje, čeprav tudi morda zmota ni opravičljiva.

V obravnavanem primeru gre za klasičen obogatitveni zahtevek po določilu prvega odstavka 190. člena OZ, pri katerem mora, kdor je bil brez pravne podlage obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti. Določilo 191. člena OZ izrecno govori o vednosti o neobstoju dolga in ima zato po nasprotnem razlogovanju (a contrario) vsakdo, ki je nekaj plačal v zmoti, pravico zahtevati nazaj izplačani znesek. Zmota pri plačilu nedolga je tako eden tipičnih primerov neupravičene obogatitve.