Portal TFL
Status davčnega zavezanca pri presoji kraja obdavčitve storitev
Rubrika
Članki
Pravna podlaga
Povezave
Podsistem TAX
Podsistem FIN
Podsistem LEX
Povzetek
Vprašanje dokazovanja statusa davčnega zavezanca pri presoji kraja obdavčitve storitev je obravnaval Odbor sekcije preizkušenih davčnikov in o tem pripravil strokovno razlago.
BESEDILO
IZHODIŠČE
Po 25. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1) je kraj opravljanja storitev, ki jih prejme davčni zavezanec, ki deluje kot tak, kraj, kjer ima ta davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene za stalno poslovno enoto davčnega zavezanca, ki ni v kraju, kjer ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima ta davčni zavezanec stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te storitve, stalno oziroma običajno prebivališče. Če storitve prejme oseba, ki ni davčni zavezanec, pa kraj, kjer ima izvajalec storitev sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene iz stalne poslovne enote izvajalca, ki ni v kraju, kjer ima izvajalec sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima izvajalec storitev stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima izvajalec storitev stalno oziroma običajno prebivališče.
Po tem splošnem pravilu in nekaterih posebnih pravilih, ki kraj obdavčitve tudi opredeljujejo različno za osebe, ki so davčni zavezanci, in osebe, ki niso davčni zavezanci, je torej pomembna opredelitev statusa davčnega zavezanca, da bi se lahko pravilno določil kraj obdavčitve opravljenih storitev. Če osebo opredelimo kot davčnega zavezanca, pa je treba imeti v zvezi s tem tudi ustrezna dokazila. Postavlja se vprašanje, kako naj slovenski dobavitelji preverijo status kupcev, še posebej tistih, ki imajo sedež izven EU-ja, saj tega ni mogoče preveriti na podlagi EU ID številke za DDV.
Splošna opredelitev davčnega zavezanca je v 5. členu ZDDV-1. Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki kjer koli neodvisno opravlja katero koli gospodarsko dejavnost, ne glede na namen opravljanja dejavnosti.
Za uporabo pravil o kraju opravljanja storitev je v 24. členu ZDDV-1 podana dodatna opredelitev davčnega zavezanca, da se za davčnega zavezanca šteje tudi:
- davčni zavezanec, ki opravlja tudi dejavnosti ali transakcije, ki v skladu s prvim odstavkom 3. člena ZDDV-1 niso opredeljene kot obdavčljive dobave blaga ali storitev, in sicer za vse storitve, ki so mu bile opravljene;
- pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, je pa identificirana za namene DDV-ja.
Kako preveriti status prejemnika storitve, je podrobneje določeno v Izvedbeni uredbi Sveta EU št. 282/2011 v členih od 17 do 19. Tam med drugim piše, da lahko izvajalec storitev, če nima nasprotnih informacij, šteje, da ima prejemnik s sedežem v Uniji status davčnega zavezanca, če:
a) mu je prejemnik sporočil svojo ID za DDV in izvajalec to številko preveri v sistemu;
b) prejemnik še nima ID za DDV, vendar je seznanil izvajalca, da je zanjo zaprosil, in izvajalec pridobi katero koli drugo dokazilo, iz katerega se lahko razbere, da je davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, ki je lahko identificiran/-a za DDV, in če z običajnimi poslovnimi varnostnimi ukrepi, kot so ukrepi v zvezi s preverjanjem identitete ali plačil, v razumni meri preveri točnost informacij, ki mu jih je poslal prejemnik.
Za zavezance, ki imajo sedež zunaj Unije, lahko skladno z določbami izvedbene uredbe davčni zavezanec šteje, da imajo status davčnega zavezanca, če:
a) od prejemnika pridobi potrdilo pristojnih davčnih organov prejemnika o vključenosti prejemnika v gospodarske dejavnosti, kar mu omogoča, da zahteva vračilo DDV-ja v skladu z Direktivo Sveta 86/560/EGS);
b) prejemnik nima potrdila, dobavitelj pa ima DDv številko ali podobno številko, ki jo je prejemniku dodelila država sedeža in se uporablja za identifikacijo dejavnosti, ali katero koli drugo dokazilo, iz katerega se lahko razbere, da je prejemnik davčni zavezanec, ter če dobavitelj z običajnimi poslovnimi varnostnimi ukrepi, kot so ukrepi v zvezi s preverjanjem identitete ali plačil, v razumni meri preveri točnost informacij, ki mu jih je poslal prejemnik.
Dokazovanje na podlagi uredbe ni edino možno oziroma pravilno. Davčni zavezanec lahko status prejemnika storitve dokaže tudi kako drugače, vendar si davčni zavezanci z dokazovanjem statusa skladno z uredbo lahko zagotovijo pravno varnost v davčnem nadzoru. Če zavezanec želi dokazovati status z drugimi dokazili, pa obstaja večje tveganje individualne presoje davčnega organa.
Na podlagi predstavljenega izhodišča je bila sprejeta strokovna razlaga.