TFL Vsebine / TFLGlasnik

Malokdo ve, je, da Rdeče knjige iz leta 1957 FIDIC ni pripravil sam, temveč sloni na pogodbenih pogojih, ki jih je pripravilo angleško združenje inženirjev.¹ Zaradi tega je vzorec imel vse elemente, ki so specifični za anglosaški pravni sistem, nekateri med njimi so se ohranili še do danes. Sicer pa je FIDIC poskrbel, da so vzorci pogodb z razvojem dobivali vedno bolj internacionalno naravo, in danes predstavljajo preplet dveh največjih pravnih sistemov: kontinentalnega in anglosaškega.

Gradbene pogodbe anglosaškega prava načeloma veljajo za zelo uravnotežene, kar se tiče razporeditve tveganj, v okvir katerih sodi tudi reševanje sporov. Prva izdaja Rdeče knjige FIDIC seveda ni poznala takšnega mehanizma reševanja sporov, kot ga poznamo danes. Med gradnjo je bilo predvideno, da je o sporih odločal inženir, čigar neodvisnost in nepristranskost sta bili vedno dvomljivi, saj je bil v pogodbenem razmerju z naročnikom (to razmerje se je ohranilo vse do danes). Če se katera od strank z njegovo odločitvijo ni strinjala, je spor lahko predložila ad hoc arbitraži šele po zaključku gradnje. Da naj o sporih med strankama dokončno odloči arbitraža, je bilo torej zasnovano že na začetku zgodovine pogodb FIDIC, in to se je z nadgradnjo mehanizma ohranilo vse do danes.

V tem prispevku obravnavam le vprašanje arbitražne pristojnosti reševanja sporov po pogodbah FIDIC oziroma vprašanje, kdaj bo po slovenskem pravu o sporu odločalo sodišče. Namen prispevka ni podrobna obravnava načinov reševanja zahtevkov in sporov po pogodbah FIDIC, a jih bom za lažje razumevanje na začetku na kratko orisala.

Mehanizem za reševanje sporov po pogodbah FIDIC

FIDIC je v svoji zgodovini objavil več izdaj Rdeče knjige, kot tudi številne druge vzorce pogodb. Pri nas je najbolj znana t. i. Mavrična zbirka iz leta 1999, ki vključuje Rdečo,² Rumeno,³ Srebrno⁴ knjigo FIDIC ter prvo izdajo Zelene⁵ knjige FIDIC. Mavrična zbirka je bila leta 2017 ( Ponovni natis 2022) posodobljena.⁶ Čeprav so vzorci pogodb iz leta 2017 dosti bolj obsežni, gre zgolj za nadgradnjo zbirke iz leta 1999. V tem prispevku obravnavam ureditev v vzorcih Mavrične zbirke iz leta 1999, saj je pri nas in tudi sicer v Evropi še vedno najpogosteje v uporabi.⁷

Mehanizem reševanja sporov je v pogodbah FIDIC zasnovan večstopenjsko. Inženir je po Rdeči in Rumeni knjigi⁸ FIDIC kot oseba, ki je sicer v pogodbenem razmerju z naročnikom, pristojen za sprejemanje odločitev, tudi tistih, ki so vezane na zahtevke pogodbenih strank. Pri tem veljajo za izvajalca precej natančna pravila, zapisana v podčlenu 20.1, medtem ko ima naročnik v okviru podčlena 2.5 bistveno več svobode. Neozirajoč se na to je dolžnost inženirja, da v časovnem okviru 42 dni po prejemu zahtevka, ki mu ga določa šesti odstavek podčlena 20.1 , sprejme odločitev o vsakem zahtevku, ki ga prejme, ne glede na to, ali gre za zahtevek izvajalca ali zahtevek naročnika. Prej pravilo kot izjema je, da (vsaj) ena izmed strank z njegovo odločitvijo ne bo nezadovoljna. Nastopi trenutek, ko rečemo, da je med strankama nastal spor,⁹ dolžnost nezadovoljne stranke pa je, da spor predloži v nadaljnje odločanje komisiji za reševanje sporov (KRS). Kadar stranki iz pogodbe ne izključita reševanja sporov s pomočjo KRS, je predložitev spora pred KRS ena izmed procesnih predpostavk za uspešno¹⁰ nadaljevanje spora pred arbitražo. Direktna predložitev spora pred arbitražo bi bila možna le ob upoštevanju podčlena 20.8, torej kadar je KRS potekel mandat ali KRS ni na razpolago ter v primeru, da sta stranki izključili reševanje sporov s pomočjo KRS, kar pa se ne priporoča.

Komisija za reševanje sporov mora svojo odločitev sprejeti v roku 84 dni po prejemu sporočila nezadovoljne stranke, ki želi, da o sporu odloči KRS,¹¹ oziroma v roku 84 dni po prejemu vloge ali predplačila, kar od tega je kasneje.¹² Če katera od strank z odločitvijo KRS ni zadovoljna, mora to sporočiti drugi stranki v roku 28 dni po prejemu odločitve, sicer odločitev KRS postane dokončna in zavezujoča. Obvestilo o nezadovoljstvu odloži le dokončnost odločbe, sicer pa sta stranki skladno s pogodbo odločitev KRS dolžni spoštovati oziroma upoštevati,¹³ kar pomeni, da je zanju zavezujoča.

Posredovanje obvestila o nezadovoljstvu z odločbo KRS še ne pomeni, da lahko nezadovoljna stranka takoj začne spor pred arbitražo ali sodiščem, odvisno od tega, kako sta se stranki dogovorili glede dokončnega reševanja sporov. Kljub predložitvi obvestila o nezadovoljstvu si morata stranki še vedno prizadevati za dosego mirne rešitve spora. Arbitražni postopek je mogoče začeti šele po preteku 56 dni od dneva, ko je bilo posredovano obvestilo o nezadovoljstvu.

Dogovor o sodnem ali arbitražnem reševanju sporov

Kadar katera od strank ni zadovoljna z odločitvijo KRS in to izrazi s predložitvijo obvestila o nezadovoljstvu, imata stranki v obdobju ohlajanja 54 dni (t. i. cooling-off period) od izdaje obvestila o nezadovoljstvu še vedno možnost spor rešiti sporazumno. Če stranki spora ne uspeta sporazumno rešiti, pogodbe FIDIC napotujejo na to, naj se spor dokončno reši z mednarodno arbitražo. ¹⁴ Podčlen 20.6 strankam ponuja navodila, kako oblikovati arbitražno klavzulo.

Z arbitražno klavzulo stranke v pogodbi izrecno izključijo sodno pristojnost odločanja, a je treba biti pri zapisu klavzule previden, da je ta zapisana na način, iz katerega jasno izhaja, da sta se stranki pri dokončnem reševanju sporov dogovorili za arbitražno pristojnost in izključili sodno pristojnost. Stranke se lahko za arbitražno pristojnost dogovorijo tudi naknadno, ob nastanku spora, z arbitražnim dogovorom, ki mora imeti enako vsebino, kot se priporoča za arbitražno klavzulo. V praksi sem se nedavno srečala z vprašanjem naročnika, ki je sicer želel ohraniti reševanje sporov s KRS, a je dokončno reševanje sporov želel prepustiti sodiščem. Naročnika je skrbelo, da bi zaradi predhodnega reševanja sporov s pomočjo KRS sodišče arbitražo še vedno štelo za pristojno pri dokončnem reševanju sporov.

V nadaljevanju bomo skozi sodno prakso slovenskih sodišč pogledali, kako upravičena (ali ne) je bila ta bojazen.

O arbitražnem reševanju sporov se stranki v pogodbi dogovorita z ustrezno arbitražno klavzulo ali arbitražnim sporazumom. Pomoč pri ustreznem oblikovanju arbitražnih klavzul in dogovorov ponujajo tudi institucionalne arbitraže.¹⁵ Poleg tega je koristno poznati tudi sodno prakso, vezano na vprašanje pristojnosti glede na sedež arbitraže. V nadaljevanju želim predstaviti slovensko ureditev in prakso slovenskih sodišč, ki se nanašata na vprašanje pristojnosti arbitraže oziroma sodišča. Čeprav se primeri iz sodne prakse, ki jih obravnavam v nadaljevanju, ne nanašajo na pogodbe FIDIC, so kljub temu dobra popotnica pri snovanju scenarija dokončnega reševanja sporov, tudi kadar stranke za ureditev razmerij uporabijo pogodbe FIDIC.

Avtonomija strank, da izključijo pristojnost sodišč za odločanje v sporih, je po slovenskem pravnem redu delno omejena. Zakon o arbitraži (ZArbit)¹⁶ fizičnim in pravnim osebam dopušča, da se dogovorijo o pristojnosti arbitraže glede tistih premoženjskopravnih zahtevkov, s katerimi lahko razpolagajo in glede katerih se lahko poravnajo.¹⁷ Pri tem je treba upoštevati, da se o arbitražni pristojnosti ni mogoče dogovoriti pri vrstah sporov, ki so v izključni pristojnosti sodišča, kot so na primer spori s področja družinskega, dednega ali stvarnega prava.

Možnost reševanja sporov pred arbitražo je pogojena z izrecnim dogovorom strank, naj o njunem sporu odloča institucionalna arbitraža. Stranke se lahko sporazumejo, da arbitraži predložijo v reševanje vse ali le določene spore, ki so nastali med njimi ali ki utegnejo nastati iz določenega pogodbenega razmerja.¹⁸ Zakonska ureditev zahteva, da je arbitražni sporazum sklenjen pisno, kar velja za vse oblike alternativnega reševanja sporov. Njihovo izvajanje je možno le ob izrecnem pisnem soglasju vseh sprtih strani. Arbitražni sporazum je lahko zapisan tako v obliki arbitražne klavzule kot v obliki arbitražnega sporazuma.

Iz arbitražne klavzule oziroma dogovora o pristojnosti arbitraže mora jasno izhajati, da sta stranki izključili sodno pristojnost. Zanimiv je primer slovenske sodne prakse, ki je že malce »v letih«, a ponuja zanimivo klavzulo glede pristojnosti reševanja sporov:

»Morebitne spore bosta stranki reševali sporazumno. Če pa se ne bi mogli sporazumeti, bo sporno vprašanje reševala arbitražna komisija, v katero imenuje vsaka stranka po enega predstavnika, predsednika pa izbereta sporazumno. V nadaljnjem pravdnem postopku pa je merodajno Okrajno sodišče v Novem mestu.«.¹⁹ .

V konkretnem primeru je odločitev o vprašanju pristojnosti moralo sprejeti prvostopenjsko sodišče. To kljub pravočasno podanemu ugovoru pristojnosti očitno ni podvomilo o ustreznosti dogovora o arbitražnem reševanju sporov. Sodišče se lahko za nepristojno izreče le na podlagi ugovora, ki ga mora zainteresirana stranka podati pravočasno. Kot določa 11. člen ZArbit, je to najpozneje v odgovoru na tožbo.²⁰ Razlogi, zaradi katerih se sodišče lahko izreče za nepristojno, so zapisani taksativno, in sicer je to v primeru, kadar arbitražni sporazum ne obstaja, je ničen, je prenehal veljati ali ga ni mogoče izpolniti. Če sodišče prepozna te okoliščine, se izreče za nepristojno in posledično razveljavi vsa opravljena dejanja ter tožbo zavrže.²¹

Prvostopenjsko sodišče v omenjenem primeru ni prepoznalo pomanjkljivosti klavzule, ki je seveda ne moremo imenovati arbitražna klavzula. Zanjo je namreč priporočljivo, da vsebuje dogovor o tem, katera arbitraža je pristojna za odločanje o sporu in po katerih pravilih. To je minimalno, kar mora arbitražna klavzula vsebovati, da lahko sklepamo na izrecen dogovor o arbitražnem reševanju sporov. Nasprotno od nekaterih stališč stroke²² pa menim, da druge sestavine, kot sta število arbitrov in uporaba materialnega prava, niso bistvene za obstoj arbitražnega sporazuma. Pravila institucionalnih arbitraž tradicionalno ponujajo rešitve v primeru, kadar se stranke ne dogovorijo o uporabi materialnega prava²³ ali številu arbitrov,²⁴ ki naj odločajo o sporu.

Če upoštevamo ravnokar zapisano, ne preseneča, da je pritožbeno sodišče odločilo drugače in v klavzuli ni prepoznalo izrecnega dogovora strank o arbitražni pristojnosti. Glede vsebine klavzule je zapisalo, da stranki nista jasno in izrecno izključili pristojnosti sodišča. V obrazložitvi svoje odločitve je poudarilo eno temeljnih lastnosti arbitražnega dogovora. Ta je, da stranki po lastni volji izključita sodno intervencijo in zaupata reševanje spora arbitraži. Namen strank reševati spor pred arbitražo mora biti jasno izražen.

Glede na izhodiščno dilemo, s katero sem se srečala, je zanimiv primer, ki ga je obravnavalo Višje sodišče v Kopru v zadevi Cpg 1/2022. Gre sicer za klavzulo iz starejše pogodbe (1995), s katero sta se stranki dogovorili, da bo o sporih iz pogodbe najprej odločala arbitražna komisija, če pa komisiji ne uspe rešiti spora, se reševanje spora odstopi pristojnemu sodišču. Pri tem primeru je možno potegniti vzporednice s klavzulami o reševanju sporov po pogodbah FIDIC, kjer stranke le toliko posežejo v zastavljen mehanizem, da arbitražno reševanje sporov zamenjajo s sodno pristojnostjo. Odločitev KRS namreč v primeru podanega obvestila o nezadovoljstvu ne postane dokončna, podobno kot sta se v obravnavanem primeru dogovorili stranki. Sodišče je v obravnavanem primeru zaključilo, da odločitev arbitražne komisije nima dokončne narave, ker sta se stranki dogovorili tudi o sodni pristojnosti reševanja spora. Sodišče je menilo, da je imela takšna komisija le položaj organa, pred katerim se spor najprej skuša rešiti, pri čemer izid v tem predhodnem postopku za stranki ni zavezujoč v smeri izključitve sodne prisojnosti. Spoznalo je tudi, da morebitna odločitev takšne arbitražne komisije nima obveznega učinka pravnomočne sodbe.²⁵

Ta primer iz sodne prakse ponuja jasen odgovor na dilemo, ali ne bi morda sodišče menilo, da sta se stranki dogovorili za arbitražo, zaradi tega, ker je v pogodbo vključeno predhodno reševanje spora s pomočjo KRS. Če sta stranki v pogodbo jasno zapisali, da dokončno odločitev o sporu prepuščata pristojnemu sodišču, sta s tem jasno izključili arbitražno pristojnost.

Sklep

Pogodbe FIDIC v okviru večstopenjskega mehanizma reševanja sporov priporočajo, naj o sporih, ki nastanejo zaradi nezadovoljstva z odločitvijo inženirja, odloča komisija za reševanje spora. Njena odločitev je za stranki v vsakem primeru zavezujoča, čeprav zaradi obvestila o nezadovoljstvu ne postane dokončna. Vsak spor, pri katerem odločitev KRS po pogodbah FIDIC ni postala dokončna in zavezujoča, pa naj stranki skladno s pravili FIDIC predložita v reševanje mednarodni arbitraži.

Arbitražno pristojnost naročnik kot pripravljalec besedila pogodbe FIDIC pogosto nadomesti s sodno pristojnostjo, nezavedajoč se, da to odsvetujejo tudi Zlata načela FIDIC, sprejeta v letu 2019. Peto Zlato načelo FIDIC namreč določa, da je treba vse spore predložiti v reševanje komisiji za reševanje sporov, kot predpogoj za arbitražni postopek. Res je, da to Zlato načelo bolj ustoliči obveznost vključitve KRS v pogodbo kot dogovor o arbitraži, a kljub temu lahko rečemo, da favorizira arbitražno reševanje sporov, ki naj se izvede pred sodnim. Kot alternativna oblika reševanja sporov strankam omogoča hitrejše odločanje, kar ima v gradbenem sektorju vedno večji pomen. Zato bi bilo smiselno, da bi naročniki v prihodnje z večjo suverenostjo dokončno odločitev o sporih prepuščali arbitraži.

---

¹ Seppälä, C.: FIDIC and Dispute Adjudication Boards (DAB(s)), FIDIC 2015, https://fidic.org/sites/default/files/webinar/ PresentationCSeppFIDICandDisputeAdjudicationBoards.pdf (5. 3. 2025).

² Pogoji gradbenih pogodb za gradbena in inženirska dela, ki jih načrtuje naročnik.

³ Pogoji pogodbe za obratno opremo, projektiranje in graditev za elektrotehnično in strojno obratno opremo ter za gradbena in inženirska dela, ki jih načrtuje izvajalec.

⁴ Pogoji pogodb za dobavo, inženirske in gradbene storitve, EPC/Turnkey Projects, Projekti na ključ.

⁵ Kratka oblika pogodbe.

⁶ Rdeča in Rumena knjiga FIDIC iz leta 2017 sta dostopni tudi v slovenskem jeziku. Vir: https://www.gzs.si/zdruzenje_za_svetovalni_inzeniring/Novice/ ArticleId/88909/nova-rdeca-knjiga-fidic-in-novi-presojevalci (5. 3. 2025).

⁷ Kadar v tekstu ni dodana letnica, to pomeni, da se navedba nanaša na knjigo iz zbirke 1999, sicer je imenu vzorca dodana še letnica izdaje.

⁸ Srebrna knjiga FIDIC zaradi svoje narave ne pozna inženirja.

⁹ Vzorci knjig FIDIC iz leta 1999 ne ponujajo definicije zahtevka in spora. Stranke so zato v arbitražnih ali sodnih sporih pogosto ugovarjale, da spor med strankami glede nekega vprašanja sploh še ni nastal. Ta zaplet rešujejo pogodbe FIDIC iz leta 2017, ki v tekste vnašajo definicijo zahtevka in spora ter ločijo med postopkom z zahtevki in postopkom v primeru spora.

¹⁰ Gre sicer za vprašanje, ki je pogosto tema strokovnih diskusij, saj so različna sodišča odločala različno (https://www.kabinelaw.com/to-dab-or-not-to-dab/; 5. 3. 2025). Zagotovo pa to velja, vse odkar je FIDIC v letu 2019 sprejel Zlata načela.

¹¹ Glej četrti odstavek v povezavi s prvim odstavkom 20.4 podčlena Rdeče knjige FIDIC.

¹² Glej četrti odstavek 20.4 podčlena Rumene ali Srebrne knjige FIDIC. Do razlike prihaja zato, ker Rumena in Srebrna knjiga FIDIC poznata t. i. ad hoc KRS, ki se oblikuje šele po nastanku spora, medtem ko je po Rdeči knjigi FIDIC KRS ustanovljena že od začetka projekta (stalna KRS).

¹³ Glej četrti odstavek 20.4 podčlena Rdeče, Rumene in Srebrne knjige FIDIC.

¹⁴ Glej podčlen 20.6 Rdeče, Rumene in Srebrne knjige FIDIC.

¹⁵ Na primer arbitražna klavzula, kot jo ponuja Stalna arbitraža pri GZS: https://www.sloarbitration.eu/UNICTRAL-postopek/Vzorcne-klavzule (3. 3. 2025).

¹⁶ Zakon o arbitraži – ZArbit (Ur. l. RS, št. 45/08).

¹⁷ Glej prvi odstavek 4. člena ZArbit.

¹⁸ Glej prvi odstavek 10. člena ZArbit.

¹⁹ Glej sklep VSL I Cpg 1082/2011.

²⁰ Kadar se sodni postopek začne na izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine, mora zainteresirana stranka ugovor pristojnosti podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Glej tudi sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. I Cp 203/2022.

²¹ Glej prvi odstavek 11. člena ZArbit.

²² Cankar, N.: Ugotavljanje sodne pristojnosti in ugovor sklenjenega arbitražnega sporazuma, Pravna praksa št. 7-8/2013, str. 9.

²³ Glej 24. člen Ljubljanskih arbitražnih pravil 2023, https://www.sloarbitration.eu/Arbitraza/Arbitrazna-pravila-2023 (5. 2. 2025).

²⁴ Glej 13. člen Ljubljanskih arbitražnih pravil 2023.

²⁵ Glej sklep Višjega sodišča v Kopru Cpg 1/2022.