TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Vrhovno sodišče je v dosedanji sodni praksi oblikovalo nekaj opornih točk, pomembnih za presojo o sklepčnosti tožbe. Tako po odločbah VS RS kot po odločitvah nižjih sodišč, ki niso prestale revizijskega preizkusa, temeljno izhodišče predstavlja preizkus, ali bi bila v primeru toženčeve pasivnosti izdana (prava) zamudna sodba. Do razhajanj med nižjimi sodišči in VS RS prihaja pri presoji, kako natančne morajo biti tožnikove navedbe, da predstavljajo potrebno/zadostno podlago za izvedbo dokaznega postopka. VS RS je izpostavilo, da podobno kot prestroge zahteve lahko tožnika prikrajšajo v pravici do sodnega varstva, na drugi strani presplošne navedbe lahko okrnijo toženčeve možnosti obrambe. Odločilna je zato prava mera: koliko je še življenjsko mogoče in razumno pričakovati od tožnika in bo hkrati dovolj, da se bo toženec mogel učinkovito braniti.

Tožnik je dovolj natančno opisal, na kakšen način je pred spornim toženčevim dejanjem uporabljal ograjene dele zemljišč.

Presoja, ali je toženec ogradil tolikšen del površin, ki jih je tožnik pred tem uporabljal za parkiranje, da je njegovo ravnanje motilno (in ne le moteče), je stvar dokaznega postopka. Tožnik je namreč zatrjeval, da je toženec ogradil celotno parkirno površino, toženec pa se je branil, da je parkiranje še vedno mogoče. Ali drži tožnikova trditev ali toženčeva, je stvar dokazovanja in ne sklepčnosti tožbe.