TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožnice se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi:

- v drugem odstavku III. točke izreka v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za čas od 1. 4. 2012 do vključno 28. 4. 2012 na obračun bruto plače za 36. plačilni razred v predpisani višini, plačilo davkov in prispevkov za obvezna zavarovanja, zmanjšano za že plačane davke in prispevke in na izplačilo pripadajočih neto zneskov, zmanjšani za že prejeta plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi,

- v drugem odstavku IV. točke izreka,

- v drugem odstavku VI. točke izreka v delu, ki se nanaša zavrnitev zahtevka za obračun nadomestila v znesku 260,55 EUR bruto in izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2012 dalje,

- v drugem odstavku VII. točke izreka

in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku III. točke izreka, v V. točki izreka, v prvem odstavku VI. točke izreka, v prvem odstavku VII. točke izreka in v IX. točki izreka se razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

IV. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi strani plačilo skupnega bruto zneska iz posameznega naslova z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer iz izreka sodbe izhajajo le datumi začetka teka obresti, ni pa razvidno, od katerih zneskov oziroma osnove obresti tečejo. Izrek sodbe zato ni razumljiv, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se je tožnica s pogodbo o zaposlitvi veljavno odpovedala pravici do uveljavljanja obstoja delovnega razmerja. Ustavno sodišče RS je v zadevi Up-63/03 zavzelo stališče, da se delavec ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, vsaj ne do višine zakonskega minimuma oziroma minimuma po kolektivni pogodbi. V navedeni zadevi je sicer res odločalo o odpravnini, vendar je za predmetni spor bistveno stališče, da se delavec ne more odpovedati kar vsem nedoločno opredeljenim zahtevkom zoper delodajalca, saj gre za pravice delavca, ki jih med drugim izrecno varuje zakon zaradi posebnega varstva njegovega položaja kot šibkejše strani.

Sodna praksa je že zavzela stališče, da dejstvo, da tožnica ni imela formalnih pogojev za zasedbo delovnega mesta, ne vpliva na ugotovitev, da so med pravdnima strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja.