TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem drugem odstavku izreka potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Upnikova terjatev izhaja iz pravnomočne sodne odločbe, zato zanjo velja desetletni zastaralni rok. Zastaranje začne teči naslednji dan po pravnomočnosti sodne odločbe, tek zastaralnega roka pa se pretrga z uveljavljanjem terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom. Zaradi specifične narave sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je kombinirani postopek izdaje plačilnega naloga in hkratne dovolitve izvršbe, v takem primeru zastaranje ne začne teči že takoj po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, temveč (šele) tedaj, ko je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan.

Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja, vendar le, če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je umik posledica nezmožnosti oprave izvršbe.

Za dolžnika ni sporno, da je bil predlog za izvršbo v obravnavani izvršilni zadevi vložen dne 11. 10. 2018 in da je bil izvršilni postopek I 453/2003 ustavljen s sklepom z dne 6. 10. 2008, ki je postal pravnomočen dne 22. 10. 2008. Glede na dejstvo, da je bil dne 6. 10. 2008 izdan sklep o ustavitvi postopka, pa je tudi po presoji višjega sodišče treba šteti, da je (šele) s pravnomočnostjo tega sklepa začel teči desetletni zastaralni rok za zastaranje upnikove judikatne terjatve. Ne glede na to, ali je bil sklep o ustavitvi izvršilnega postopka pravilen oziroma potreben ali ne, je namreč odločilno, da je upnik sklep prejel in je zato upravičeno lahko štel, da je tek zastaralnega roka vezan na navedeni sklep oziroma na njegovo pravnomočnost.

Po judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice obstoj zastaralnih rokov sicer sam zase ni nezdružljiv z EKČP, je pa nedvomno poseg v konvencijsko pravico do sodnega varstva. Pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko zato pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo. Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic. Povedano drugače, ker je zastaranje poseg v konvencijsko in ustavno pravico do sodnega varstva, ki je legitimen, je sicer konvencijsko in ustavno lahko dopustno, vendar le, če je ta institut skladen z načelom sorazmernosti. Zakonska ureditev torej ne sme biti taka, da bi (zaradi sicer legitimnih ciljev) nesorazmerno in posledično nedopustno posegla v upnikovo pravico do sodnega varstva. Načelo sorazmernosti pa veže tudi sodišča, ki morajo zato zakonske določbe o zastaranju razlagati konvencijsko in – ustavno skladno, torej ne preširoko oziroma tako, da bi se prekomerno poseglo v upnikovo pravico do sodnega varstva.

Če je sodišče v izvršilnem postopku I 453/2003 presodilo, da je sklep potreben, zato ga je tudi izdalo in z njim ustavilo izvršilni postopek, se v tem postopku to vprašanje pri (istem) sodišču ne more spet odpirati. V nasprotnem bi bil upnikov položaj nepredvidljiv, kar pa je ne samo v nasprotju z upnikovo pravico do sodnega varstva, temveč tudi v nasprotju s potrebo po predvidljivosti urejanja pravnih razmerij, kar je, končno, sestavni del ustavnega načela pravne države.