TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 198/2000 z dne 19. 6. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1333/99 z dne 5. 4. 2000 in v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 115/97 z dne 12. 10. 1999 se zavrne.

Ker zakon kaznivosti poskusa ni pogojeval s storilčevim direktnim naklepom, lahko sklepamo, da za kaznivost dopušča tudi storilčev eventualni naklep. Ker pa je tudi pri eventualnem naklepu storilec zavestno in voljno usmerjen v povzročitev prepovedane posledice, niti logična razlaga ne preprečuje, da bi posameznika kaznovali za poskus z eventualnim naklepom. Ravnanje ustavnega pritožnika je pomenilo zavesten in voljan napad na človekovo življenje kot posebej pomembno pravno dobrino, pri čemer je šlo za visoko stopnjo konkretne ogroženosti te dobrine. Kot torej izhaja iz argumentacije po nasprotnem razlogovanju in logične razlage ter iz razlage po namenu predpisa, so sodišča, katerih sodbe izpodbija ustavna pritožba, ustrezno presodila, da je glede na objektivne znake, ki jih je izpolnilo storilčevo ravnanje, in glede na njegov psihični odnos do prepovedane posledice storilčevo ravnanje pomenilo poskus kaznivega dejanja umora. Zato sodišča z izpodbijanimi sodbami niso kršila načela zakonitosti kazenskega materialnega prava iz prvega odstavka 28. člena Ustave.