TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Vrhovno sodišče o dovoljenosti revizije odloča na podlagi ZUS-1 ob primerni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V postopku odločanja o dovoljenosti revizije po 83. členu ZUS-1 pa procesno jamstvo obrazloženosti ni niti primarno niti odločilno. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že vzpostavilo obsežno prakso, iz katere je razvidno, na podlagi kakšnih zahtev bo revizijo dovoljevalo in s tem že doseglo stopnjo jasnosti in preglednosti, ki strankam omogoča jasno zavedanje njihovih procesnih možnosti glede dovoljenosti revizije.

Vrhovno sodišče mora kot revizijsko sodišče na pravilno uporabo materialnega prava po določbi 86. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa ima navedeni preizkus v upravnem sporu svoje meje, saj je tudi kritika pravne presoje ugotovljenih dejstev lahko celovita le ob ustrezni revizijski trditveni podlagi, v postopku revizije pa se presoja tudi omejuje na obseg, ki izhaja iz dovoljenosti revizije kot vsebinske procesne predpostavke. To pomeni, da se v primeru, da je revizija dovoljena zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) tudi presoja sodišča v postopku revizije omejuje na trditveno podlago revidenta in okvir presoje, ki izhaja iz navedenega pomembnega pravnega vprašanja.

Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku in pravni osebi zagotavlja, da država pravnega položaja posameznika oziroma pravne osebe ne bo poslabšala arbitrarno, to je brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od človekovih pravic, katerim po 15. členu Ustave pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in posege, to načelo nima absolutne veljave.