TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev potrošnika za sklenitev posojilne pogodbe v tuji valuti mora biti torej sprejeta v ustreznem informacijskem položaju. Pri tem je treba pri presoji, ali je lahko potrošnik na podlagi danih informacij realno ocenil tveganja, ki zanj izhajajo iz tega pogodbenega določila, upoštevati, da je s sklenitvijo posojilne pogodbe v tuji valuti v pogodbeno razmerje vnesel element tveganja, ki pomembno odstopa od običajnega kreditnega razmerja, na katerega potrošnik nima vpliva in je neomejeno. Povprečni potrošnik, ki pride v banko zaradi rešitve svojega stanovanjskega problema in ne s špekulativnimi nameni, nima potrebnega ekonomskega znanja za oceno tega rizika in svoje neznanje nadomešča z zaupanjem banki.

Na podlagi danih pojasnil bi se tako moral potrošnik zavedati, kaj je razlika med kreditom v EUR in kreditom v CHF, kako valutno tveganje vpliva na obseg njegovih obveznosti (posebej, ker prejema dohodke v drugi valuti), da je valutno tveganje realno in ni omejeno ter predstavlja resno tveganje za izpolnjevanje njegovih obveznosti iz kreditne pogodbe.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi izhajalo iz pravilnega materialnopravnega stališča, da je pogodbeni pogoj o valuti posojila iz presoje nepoštenosti izvzet, če je bila pojasnilna dolžnost ustrezno in pošteno opravljena in je ta pogoj posledično šteti za jasen in razumljiv.

Zapis v kreditni pogodbi, da toženka daje kredit v CHF in ga je tožnica dolžna vrniti v CHF, je slovnično jasen in formalno razumljiv, kar pa ni odvezovalo toženke tožnici posredovati informacij, na podlagi katerih bi lahko ta presodila dejanski obseg tega pogodbenega pogoja.

Posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ni ničnost, ampak le nejasnost pogodbenega določila. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je tako treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.