TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se znesek 15.100,00 EUR nadomesti z zneskom 16.709,60 EUR, pri čemer zakonske zamudne obresti tečejo od vložitve tožbe 22. 2. 2016 dalje do plačila;

- v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 1.352,30 EUR na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu št. ..., sklic: ..., namen: ..., v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

- v IV. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 7.619,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe v proračun Okrožnega sodišča v Novem mestu plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 9,31 EUR, št. ..., sklic: ..., namen: ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Uporaba tožnikove čelade je bila skladna s tedanjo zakonodajo, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnikov soprispevek k nastanku škode ni podan.

Pravni naslov „zmanjšanje življenjske aktivnosti“ pomeni ugotavljanje funkcionalnih posledic zaradi škodnega dogodka in ne sposobnosti za pridobitno delo.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine pravilno uporabilo določilo 200. člena ZOO ter Orientacijske kriterije Vrhovnega sodišča BIH. Ker uporaba Orientacijskih kriterijev predstavlja uporabo materialnega prava, je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, ali je sodišče prve stopnje navedene kriterije uporabilo pravilno.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi z upoštevanjem kraja prebivališča oškodovanca dejansko prišlo do uporabe slovenskega prava, ki pa v obravnavanem primeru na podlagi 3. člena Haaške Konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče, ni uporabljivo. Poleg tega 8. člen navedene Konvencije izrecno določa, da je potrebno zakonodajo države, v kateri se je pripetila nesreča, uporabiti pri presoji obstoja in narave tožnikove poškodbe ali škode ter vrste in obsega odškodnine. Tuje pravo je potrebno uporabiti tako, kot bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda in je potrebno upoštevati tudi sodno prakso druge države.