Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije

Konfiskacija imovine je prisilno odvzetje celotnega imetja brez kakega povračila (popolna konfiskacija) v korist državi, ali odvzetje točno določenega dela imovine (delna konfiskacija) od imovine, ki je osebna lastnina ali osebni delež v skupni imovini z drugimi osebami.

Konfiskacija se nanaša na vse imovinske pravice.

Konfiskacija imovine se sme izreči isključno samo v primerih, ki so v zakonu predvideni, a izreči jo smejo izključno samo tista oblastva, ki so za to po zakonu pooblaščena.

Oblastvo, ki uvede postopek zaradi dejanj, za katera predvidevajo zakoni kazen na konfiskacijo, mora poskrbeti, da pripravi podatke o celokupni imovini osebe, proti kateri je postopek uveden.

Pri izreku kazni na konfiskacijo vpošteva sodišče oziroma v to pooblaščeno pravno oblastvo vse podatke o imovini obdolžene osebe.

Konfiscirati se sme samo imovina tiste osebe, ki je obsojena na kazen s konfiskacijo, pa najsi imovina sestoji iz česar koli. Ako predstavlja ta imovina take osebe delež v skupni imovini z drugimi osebami (solastnina, družinska zadruga, trgovska družba in podobno), se sme ta delež konfiscirati v popolnem obsegu.

Konfiskacija zajema vse stvari obsojene osebe, ne glede na to, ali se nahajajo v njem posesti, ali so odnešene s svojega prvotnega kraja v nameri, da bi se konfiskacija preprečila ali odvrnila. Imovina, ki spada pod konfiskacijo, ne more preiti v last drugih oseb niti z nasledstvom niti po kakršni koli drugi pravni podlagi.

Od konfiskacije se izvzemajo : 1) predmeti iz domačega gospodinjstva (oblaka, perilo, obutev, pohištvo, posoda in podobno), kar je neophodno potrebno za življenje obsojenca in njegove ožje družine; 2) vsakovrstno orodje, ki je neobhodno potrebno za osebno obrtniško delo ali za izvrševanje osebnega samostojnega ali delno samostojnega poklica, če sodišče obdolžencu ni odvzelo tudi pravico do izvrševanja njegovega poklica; 3) prostor, ki spada k hiši, minimum zemljiške posesti ter živega in mrtvega inventarja s stanovanjskimi in gospodarskimi poslopji, ki so neobhodno potrebna za vzdrževanje malega kmetskega gospodarstva brez uporabljanja tuje delovne sile; 4) živila in kurivo za osebno potrebo obsojenčevo in njegove ožje rodbine za štiri mesece; 5) denarna vsota, ki ne presega povprečno trimesečno mezdo delavca v dotičnem kraju, za vsakega družinskega člana.

Pri določanju imovine, ki se naj prepusti ožji družini, mora sodišče vpoštevati konkretne okoliščine v vsakem posameznem primeru, ozirajoč se na krajevne gospodarske pogoje. Imovino, ki se prepusti ožji rodbini, je treba prenesti sorazmerno na vse njene člane.

Konficirana imovina preide v državno last z vsemi aktivi in pasivi.

Pri konfiskaciji imovine prevzame država odgovornost za obsojenčeve dolgove in obveznosti ako so nastali pred izvršitvijo dejanja, in to samo do višine vrednosti odvzete imovine ter z omejitvijo po 6. členu Odloka Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije z dne 21. novembra 1944.

Kjer je izrečena delna konfiskacija, odgovarja država za obveznosti sorazmerno po vrednosti odvzete imovine.

Ako bi upniki ne mogli biti plačani v celoti iz aktiv konfiscinane imovine, se njihove terjatve poravnajo sorazmerno.

V primeru, če se razsodba o konfiskaciji razveljavi, se mora konfiscirana imovina vrniti. Ako ni mogoče imovino vrniti, se povrne bivšemu lastniku vrednost imovine v denarju.

Sodišče, ki izreče kazen na delno konfiskacijo, mora v razsodbi točno označiti katera imovina naj se konficira, ne pa da bi določilo samo višino deleža (polovico, tretjino i. t. d.) ali samo vrednost brez označitve predmeta.

S pravomočnostjo razsodbe, s katero je izrečena konfiskacija, dobi država lastninsko pravico do konfisciranega imetja.

Nična so vsa pravna opravila obsojenčeva, storjena pred uvedbo in v dobi konfikacijskega postopka v nameri, da bi se preprečila ali otežkočila konfiskacija, ali v nameri prikrivanja, poškodovanja, zmanjšanja ali uničenja imovine, ki spada pod konfiskacijo.

Sekvestracija v smislu tega zakona je začasno odvzetje in postavitev imovine pod kontrolo državne uprave, za katero imovino je mogoče, da pride pod konfiskacijo, in sicer zaradi obvarovanja dotične imovine in zaščite javnih interesov.

Ako razsodba oziroma odlok o konfiskaciji še ni izdan, ker postopek še ni uveden ali je še v teku, toda obstoji nevarnost za odsvojitev, obremenitev, poškodovanje ali zmanjšanje vrednosti sporne imovine, naj predlaga federalna (deželna) uprava narodnega imetja, federalna (deželna) komisija za ugotovljanje zločinov okupatorjevih in njegovih pomagačev ali javni tožilec pri onem sodišču, ki vodi postopek, da preide imovina pod začasno pravo pristojne uprave narodnega imetja. Sklep o predlogu navedenih organov izda tisto sodišče, pred katerim je uveden ali je treba uvesti postopek o kaznenskem dejanju.