TFL Vsebine / Pravni članki

Namen prispevka je poenotenje prakse in zagotavljanje kriterijev strokovnosti pri sodnem izvedenstvu na področju forenzično genetskih preiskav (preiskav DNK). Prispevek problematizira odrejanje izvedenstva na področju forenzičnih preiskav DNK. Pri tem izpostavlja bistveno razliko med izvedenstvom, če je materialna sled še na voljo in če materialne sledi zaradi svoje narave (ustje steklenice, biološke sledi na osebnih predmetih pogrešanih), ni več na voljo. V prvem primeru je možno podati izvid in mnenje, v drugem pa izvedenec lahko poda le mnenje po pregledu analitske dokumentacije in tehničnih zapisov iz prve analize DNK. V prispevku bom poskušala dokazati, da je ponovljena analiza DNK iz izolatov DNK s strani drugega izvedenca strokovno neustrezna. Zaradi lažjega razumevanja problematike so v prvem delu predstavljeni biološki vzorci in potek preiskave DNK. Da bi sodniki lažje razumeli nepomembnost nekaterih razlik v statističnih izračunih, so na kratko predstavljene tudi statistične metode. Na koncu prispevka je izpostavljeno neustrezno enačenje ugotavljanja istovetnosti trupla pri obdukciji na podlagi 260. člena Zakona o kazenskem postopku [ZKP] z ugotavljanjem identitete s preiskavo DNK. Strokovnjak za pregled in raztelešenje trupla je zdravnik, ki za namene ugotavljanja istovetnosti neznanega trupla opiše zunanje in notranje telesne posebnosti (259. člen ZKP). Forenzične genetske preiskave (preiskave DNK) opravljajo izvedenci s področja forenzičnih genetskih preiskav in ne s področja medicine oziroma sodne medicine.