TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v točki I (glede obtoženega A. M.) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zavest o možnosti nastanka prepovedane posledice sama zase še ne dokazuje storilčeve privolitve v nastalo posledico, ampak morajo biti podana tudi dejstva, ki dokazujejo, da je storilec v nastanek poškodbe privolil. V kolikor takih dejstev ni, ne more biti podan eventualni naklep, ampak je mogoče govoriti le o milejši obliki krivde (zavestni ali nezavestni malomarnosti). Dejstev ali okoliščin, ki bi kazale, da je obtoženec v tako posledico privolil, sodišče prve stopnje ni navedlo, saj je v izpodbijani sodbi zapisan le zaključek (trditev): „Ker je v prepovedano posledico privolil, je ravnal z eventualnim naklepom.“ (točka 19 izpodbijane sodbe). To pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov za zaključek, da je obtoženec v prepovedano posledico privolil. V tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ne more odgovoriti na pritožbene navedbe v tej smeri, ki bi, glede na zgoraj navedeno (ob dodatni okoliščini, ki naj bi kazala tudi na opitost obtoženca in njenemu prispevku k padcu na tla), lahko bile utemeljene.