TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojenci so dolžni plačati sodno takso, vsak v višini 250,00 EUR.

Opustitvene izvršitvene oblike dejanja ni mogoče konkretizirati drugače kot z določno opredelitvijo zapovedanega dolžnostnega ravnanja, ki izhaja iz zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla, katerega opustitev se očita.

Obsojencem se očita, da so pri oceni kreditne sposobnosti in ustreznosti zavarovanj zasledovali interese tretjih oseb (obeh kreditojemalcev) in ne interesov banke. V takšnem očitku je mogoče prepoznali le izvršitveno obliko zlorabe položaja.

Stališče v pravnomočni sodbi, da so obsojenci opustili svoje dolžnosti, ker "niso ravnali v korist banke" oziroma "opustili svojo dolžnost glede obvladovanja tveganj", je tako le drugačna ubeseditev ratia 240. člena KZ-1, ki - splošno rečeno - inkriminira storilčevo poslovno nezvestobo svojemu principalu.

Razumno je stališče, po katerem premoženjsko korist predstavlja razlika med obrestmi po redni obrestni meri in obrestmi po odobreni (nižji) obrestni meri. Prognoza premoženja, ki ob nižji obrestni meri ostaja kreditojemalcema, je v vzročni zvezi z ravnanjem obsojencev in jo je mogoče zanesljivo oblikovati že ob sklenitvi oziroma izpolnitvi kreditodajalčeve obveznosti izplačila glavnice posojila.

Stališče, da redno vračilo kreditov ni pomembno za presojo premoženjske koristi (in s tem ne za odločitev o krivdi), je skladno z zahtevami pravila podjetniške presoje, ki narekuje ex ante presojo skrbnosti ravnanja obsojencev.

Ker je odločanje o odobritvi kreditov poslovna (in ne pravno vezana) odločitev, je treba pri presoji, ali so obsojenci zlorabili svoj položaj kot člani uprave banke, uporabiti pravilo podjetniške presoje.

Uporaba pravila podjetniške presoje pomembno oži domet naknadne sodne presoje poslovnih odločitev. Vendar pa pravilo, kot je sprejeto v slovenskem prostoru, naknadne vsebinske presoje popolnoma ne izključuje.

Subjektivni element sostorilstva je mogoče prepoznati v usklajenem, vzajemno dopolnjujočem se ravnanju vseh obsojencev kot članov uprave. Okoliščina, da so ravnali na vnaprej določen ali vsaj običajen način, in da so svojo voljo kot člani uprave izjavljali ločeno in zaporedoma, tega ne more omajati.

Udeleženec, ki ne zahteva obveščanja o pritožbeni seji, prepušča odločitev o tem, ali je njegova navzočnost na pritožbeni seji koristna, pritožbenemu sodišču. V takšnem primeru je mogoče s kasnejšim zatrjevanjem kršitve prvega in četrtega odstavka 378. člena ZKP uspeti le, če vložnik zatrjuje bodisi neenako obravnavanje udeležencev pritožbenega postopka bodisi neupoštevanje meril, ki jih mora višje sodišče upoštevati pri presoji, ali naj se pritožbena seja opravi v njihovi navzočnosti .