TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v izpodbijanem zavrnilnem delu (2. in 3. točki I. točke, II. in III. točki izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Podlaga za prenos finančnih popravkov v breme tožene stranke sta v konkretnem primeru tako pogodba o sofinanciranju kot tudi Uredba 1083/2006/ES v delu, v katerem ureja finančne popravke držav članic.

Institut zastaranja sili upnika k čimprejšnji uveljavitvi svojih pravic, razrešitvi spornega razmerja in s tem vzpostavitvi pravne varnosti, vendar se ga ne sme uporabljati pretogo, tako da upniku nalaga nesorazmerna bremena. V času, ko je tekel postopek pred Evropsko komisijo (EK) za izrek finančnega popravka državi članici - tožeči stranki, ni bilo razumno pričakovati, da bo tožeča stranka vnaprej, "na zalogo" zaradi pretnje zastaranja njene terjatve uveljavljala dotlej še negotov, po višini pa še sploh ne opredeljen znesek od upravičenca. To bi jo sililo v sodni postopek, katerega izid bi bil z vidika časa vložitve tožbe povsem negotov. Glede na okoliščine tega primera je čas postopka pred EK mogoče šteti za nepremagljive ovire iz 360. člena OZ.

V primerih, ko izhaja nepravilnost iz sfere upravičenca, ni videti prave podlage za razkorak ali prekvalificiranje finančne nepravilnosti, kot jo je ugotovila EK, v drugo. Čeprav Smernice glede meril in stopnje popravkov ostajajo na priporočilni ravni, namreč državi članici ne dajejo popolne diskrecije v razmerju do (končnega) upravičenca. Kot opozarja tožeča stranka v reviziji, je v skladu s to uredbo in Uredbo 1828/2006/ES država dolžna obveščati EK o ugotovljenih nepravilnostih, o možnostih izterjave ter sodnih in upravnih postopkih ter razlogih za opustitev postopkov izterjave. EK torej (upravičeno) pričakuje upoštevanje Smernic in z njimi določenih priporočenih meril in stopenj popravkov, razen če za odstop od njih obstojijo utemeljeni razlogi.