TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Bistvo odločitve sodišča, da se zviša preživnina na podlagi 3.
odstavka 132. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih
(ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 15/76) je v tem, da se poleg že pravnomočno
naložene preživninske obveznosti naloži preživninskemu zavezancu še
dodatna preživninska obveznost. Zato ni v skladu z zakonsko
ureditvijo preživnin po 1. in 3. odstavku 132. člena ZZZDR, če zaradi
sodno zvišane preživnine ob ponovni valorizaciji dobi preživninski
upravičenec nižjo preživnino kot če bi bil njegov zahtevek za
zvišanje preživnine zavrnjen.
Ob ugotavljanju okoliščin, ki so podlaga za določitev nove višine
preživnine po 3. odstavku 132. člena ZZZDR, je treba posebej skrbno
upoštevati tudi to, da so del teh okoliščin zvišani splošni
življenjski stroški. Upoštevati je treba tisto splošno rast
življenjskih stroškov, do katere je prišlo v času, ki ga zadnja
valorizacija preživnine ni upoštevala - torej v času od 1. januarja
leta, v katerem je bila preživnina zadnjič valorizirana, pa do konca
glavne obravnave.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zvišalo preživnino za
mld. tožnika, ki je bila tožencu nazadnje sodno določena leta 1976 in
nazadnje valorizirana v letu 1985 v znesku 8.583.- din. Naložilo je
tožencu, da plača mld. tožniku za avgust 1985 preživnino 11.000.-
din, od 1.9.1985 dalje pa po 15.760.- din mesečno. Sodišče druge
stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in za čas od 1.9.1985
dalje zvišalo preživnino le na 12.000.- din mesečno. Delno spremembo
sodbe prve stopnje je utemeljilo s tem, da bo pristojna skupnost
socialnega skrbstva valorizirala dotedanjo preživnino že z marcem
1986 za celoletni odstotek, kar bo ob zvišanju preživnine na 12.000.-
din in ustrezno valorizacijo tega poviška z marcem mesecem dalo
skupno 20.000.- din mesečne preživnine, kolikor tudi ustreza
spremenjenim razmeram mld. tožnika in njegovih staršev.
Vrhovno sodišče SR Slovenije je ugodilo reviziji mld. toženca in
spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je zavrnilo pritožbo
tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve
stopnje. V razlogih je navedlo:
Z določbami 132. člena ZZZDR je bil uveden dvojni sistem spreminjanja
višine preživnine:
- sistem usklajevanja preživnin z rastjo življenjskih stroškov
(tkim. valorizacija preživnin, v pristojnosti skupnosti socialnega
skrbstva po 1. odstavku) in
- sistem prilagajanja preživnin spremenjenim osebnim okoliščinam
preživninskih upravičencev in zavezancev (zvišanje, znižanje,
ukinitev preživnine, v sodni pristojnosti po 3. odstavku).
Ta dvojni sistem prilagajanja višine preživnine spreminjanju
objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki so odločilne za določitev
preživnine, je zakonodajalec uvedel, da bi čimbolj učinkovito
zavaroval interese vseh prizadetih, zlasti pa preživninskih
upravičencev. Sistema spreminjanja višine preživnine po 1. in 3.
odstavku 132. člena ZZZDR delujeta vzporedno, odločanje poteka po
različnih vsebinskih merilih in po različnih procesnih poteh. Taka
zakonodajna ureditev določanja višine preživnine po dveh poteh zato
razumljivo prinaša nevarnost, da se ob premalo skrbnem odločanju
izjalovi že omenjeni temeljni zakonodajni namen - namreč čimbolj
učinkovito zavarovati interese preživninskega upravičenca.
Bistvo odločitve sodišča, da se preživnina na podlagi 3. odstavka
132. člena ZZZDR zviša, je v tem, da se poleg že pravnomočno naložene
preživninske obveznosti naloži preživninskemu zavezancu še dodatna
preživninska obveznost. Zato ni v skladu z zakonsko ureditvijo
preživnin po 1. in 3. odstavku 132. člena ZZZDR, če zaradi sodno
zvišane preživnine ob ponovni valorizaciji dobi preživninski
upravičenec nižjo preživnino, kot če bi bil njegov zahtevek za
zvišanje preživnine zavrnjen - in bi bila podlaga za valorizacijo
prejšnja (dogovorjena, sodno določena ali valorizirana) preživnina.
Tudi to mora imeti sodišče pred očmi, ko odloča o zahtevku za
zvišanje preživnine.
Za dosego takega cilja - da se bo namreč po 3. odstavku 132. člena
ZZZDR zvišana preživnina izkazala kot zvišana preživnina tudi ob prvi
naslednji valorizaciji po 1. odstavku 132. člena ZZZDR - ni potrebe
in celo ni podlage (prim. 1. in 2. odstavek 326. člena ZPP), da bi
sodišče glede višine dodatne preživninske obveznosti - po besedilu
izreka sodbe pa glede celotnega zneska zvišane preživnine -
upoštevalo kakšne druge okoliščine kakor tiste, ki jih ugotovi po
stanju ob koncu glavne obravnave. Vendar pa je treba posebej skrbno
upoštevati tudi to, da so del teh okoliščin zvišani splošni
življenjski stroški. Upoštevati je treba tisto splošno rast
življenjskih stroškov, do katere je prišlo v času, ki ga zadnja
valorizacija preživnin ni upoštevala - torej v času od 1. januarja
leta, v katerem je bila preživnina zadnjič valorizirana pa do konca
glavne obravnave. Seveda ni treba terjati od sodišča, da bi to
splošno rast življenjskih stroškov ugotavljalo z ekzaktnimi metodami
(statistični indeksi, cena tkim. košarice živil, ipd.), ampak povsem
zadošča ocena na podlagi splošno znanih dejstev in ob uporabi 233.
člena ZPP - ta ocena pa je v praktično celotni vsebini obsežena že v
ugotovitvi preživninskih stroškov, če je ta realna in sicer pravilna.
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zvišanju toženčeve
preživnine za mld. tožnika oprlo na ugotovitev preživninskih stroškov
za mld. tožnika ob koncu glavne obravnave - ob upoštevanju take
razlage delovanja dvojnega sistema spreminjanja višine preživnine po
1. in 3. odstavku 132. člena ZZZDR, kakršna je bila v tej revizijski
odločbi doslej obrazložena. Torej je pri odločitvi o tožbenem
zahtevku tožeče stranke materialno pravo pravilno uporabilo.
Sodišče druge stopnje je z drugačno razlago delovanja dvojnega
sistema spreminjanja višine preživnine po 1. odstavku (valorizacija)
in po 3. odstavku (ponovno sodno določanje) 132. člena ZZZDR, kakor
pa je bila doslej obrazložena v tej revizijski odločbi, zmotno
uporabilo materialno pravo - namreč citirano določbo 3. odstavka 132.
člena, v zvezi z 79. členom (ko je bila preživnina za mld. tožnika
prvič sodno določena z razvezno sodbo) in 129. členom ZZZDR. Ob
pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče druge stopnje
toženčevo pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.