TFL Vsebine / TFLGlasnik

Odvetniki se ne odločamo prav pogosto, da se bomo v javnosti izpostavili s kritiko sodstva, čeprav smo kot profesionalni uporabniki sodnih storitev najbolj poklicani za to. Vzrok je morda v tem, da ne najdemo dovolj časa in energije za tako delo, ali pa se morda ne želimo zameriti sodnikom, ki krojijo pravico našim strankam.Kolegica odvetnica Nevenka Šorli nima teh pomislekov, pa tudi energije ima dovolj, da natančno in brezkompromisno opozarja na napake sodišča in sodnikov, zlasti tiste, ki imajo daljnosežne posledice za vpletene stranke. Vse v cilju, da se delovanje sodišč izboljša in napreduje. Nevenka Šorli je na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani diplomirala leta 1972 in nato v dveh letih opravila tudi pravosodni izpit. Po krajšem službovanju v gospodarstvu (Metalka Ljubljana) se je vrnila na ljubljansko sodišče kot sodnica na civilnem oddelku, pozneje pa je postala tudi vodja gospodarskega oddelka na Temeljnem sodišču v Ljubljani. Od leta 1986 do leta 1994 je bila sodnica na Višjem sodišču v Ljubljani, ko se je odločila, da gre »na svoje« – 16. oktobra 1994 je namreč postala odvetnica. Kot predstavnica Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) je bila članica Sodnega sveta in je leta 2003 iz njega demonstrativno izstopila, ker ni več videla smisla v tem, da s svojo udeležbo legitimira delovanje tega organa, ki je po njenem trdnem prepričanju škodovalo tako sodstvu kot pravosodju nasploh.

Andrej Razdrih:
Si dolgoletna kritična opazovalka delovanja sodišč, zlasti Okrožnega in Višjega sodišča v Ljubljani, o čemer pišeš v Pravni praksi in drugih medijih (Finance, Delo itd.). Do zdaj najstrožjo kritiko pa si vendarle uperila v delovanje Okrožnega sodišča v Ljubljani, in sicer v okviru zastopanja matere, ki ji je sodišče z izvršbo odvzelo tri mladoletne otroke ter jih dodelilo očetu. Kaj je bilo v tej zadevi tako problematičnega, da si se odločila o tem obvestiti javnost, pri čemer si ravnanje sodišča označila za »zločinsko sodniško nasilje«?

Nevenka Šorli:
Prav ničesar v tej zadevi sodišče ni naredilo v skladu s procesnimi in materialnimi pravili odločanja. Gre za serijo zlorab zakonov in ustave zaradi pristranskega sojenja. Nezakonitosti so se začele že s predodelitvijo spisa sodnici Veri Gams Premerl, ker je prvotna sodnica šla drugam. Spis je prejela v delo z ad hoc odredbo predsednika tega sodišča Marjana Pogačnika, čeprav sploh ni družinska sodnica, je pa njen brat tožnikov prijatelj, kot se je pozneje ugotovilo. In oba razloga je Pogačnik v zahtevah za izločitev sodnice zavrnil. Enako je dosledno zavračal preostale številne zahteve za njeno izločitev, zlasti očitke, da postopka ne vodi v skladu z zahtevami Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ampak arbitrarno, na lastno pest. S tem ji je Pogačnik dal proste roke, da v zadevi počne, kar hoče. Procesni zakon bi jo samo motil pri načrtu, ki izhaja iz njenega »osebnega« navodila centru za socialno delo (CSD), da pripravijo predlog za odvzem otrok njihovi mami, domnevno zaradi preprečevanja stikov z očetom. CSD ji je ubogljivo sledil in ji serviral naročeni predlog, da je lahko otrokom vzela ne le mamo, ampak še babico, domačo hišo, domače živali in okolje, v katerem so odraščali.

Oče namreč nikoli ni živel z družino, ampak sam, v stanovanju, 40 km proč od nje. Do začetka razveznega postopka jih je občasno obiskoval. Zato je bil odtujen od njih – zlasti v čustvenem pogledu – imel je težave z usklajevanjem stikov in dejavnostmi otrok v domačem kraju, zato jim je te dejavnosti ukinil. In otroci so se stikom z njim zato uprli. Za vse težave je okrivil mamo in jo redno prijavljal policiji za odvzem otrok. Sodnica in CSD pa sta se z njim vnaprej strinjala, ne da bi slišala mamo in otroke. In to še ni vse. Ker je bilo treba očetu ugoditi, se je sodnica oprla kar na Družinski zakonik (DZ), čeprav za to zadevo iz leta 2018 še ni veljal. Le v njem je našla »ustrezno« določilo za odvzem otrok v zvezi s preprečevanjem stikov. Ampak to nikogar v postopku ni motilo. Otrok načrtno niso ničesar spraševali, saj bi jim z željo, da ostanejo doma, pri mami, babici in prijateljih, zanesljivo pokvarili scenarij. Vse to se je zgodilo kar v postopku zavarovanja, brez izvedencev, pod mizo. In v tem stilu se ta družinski spor odvija že tretje leto in primer se nikamor ne premakne, premika se le vedno bolj obsežen, kaotičen sodni spis. Več podrobnosti o kršitvah Ustave in zakonov sem navedla že v intervjuju v reviji Zarja – Jana (objavljen je bil 15. septembra 2020). V njem sem se morala odzvati na očitek anonimne sodnice, da sem v postopku streljala z vsemi topovi, tudi z nedopustnimi, kar ni res. Nobenega nedopustnega ravnanja mi niso dokazali. Poskušali so, a je ostalo le pri besedah. Pri oznaki, da je šlo pri izvršbi otrok za zločinsko sodniško nasilje, vztrajam in zdaj tudi nisem več edina. Pridružil se mi je nekdanji ustavni sodnik mag. Matevž Krivic, ki je 10. oktobra 2020 v Sobotni prilogi Dela zapisal: »Hujšega pravosodnega škandala vsaj zadnjih dvajset let ne pomnim.« Znani so njegovi vztrajni, a žal neuspešni pozivi v javnih občilih , da se zoper sodnico Vero Gams Premerl začne kazenski postopek zaradi štiriurnega mučenja otrok pri odvzemu materi in ukaza izvršitelju, da proti upornim otrokom uporabi silo. Zakaj tak silovit upor otrok, se ve, vendar se o tem ne govori. Sodnica in socialne delavke se izmikajo z očitki mami, da jih ni »naučila«, kako očeta imeti rad, da jih na stike ni pripravila. Škandal!

Zakaj se tožilstvo takoj po prvi objavi nasilja nad otroki v oddaji Svet na Kanalu A marca letos ni odzvalo po uradni dolžnosti, ni jasno! Kdo tu potrebuje zaščito? Sodnica ali otroci? Tako pa je mučenje otrok (poleg le nekaterih javnih občil in mag. Krivica) javno obsodila le ena, že omenjena anonimna sodnica. In niti ta gospa pisma reviji Zarja – Jana (ki tožilstvo prav tako poziva k ukrepanju v tej tragediji) ni upala podpisati. Nov dokaz, da razmere na ljubljanskih (slovenskih?) sodiščih niso zdrave, saj imajo poleg preostalih problemov težave tudi s pravico do svobode izražanja.

Andrej Razdrih:
Zaradi tvoje seznanitve javnih občil z omenjeno zadevo si si prislužila očitke Marjana Pogačnika in predsednika Višjega sodišča v Ljubljani Antona Panjana, češ da si prekršila tajnost postopka v družinski zadevi, ko si komentirala tekoči sodni postopek in navajala ime razpravljajoče sodnice, pri čemer naj bi jo žalila in omalovaževala njeno delo, vse to pa naj bi pomenilo pritisk na neodvisno delo sodišča. Pogačnik te je prijavil tudi OZS, češ da si ravnala v nasprotju s Kodeksom odvetniške poklicne etike. Ali morda že veš, kako je odločila Komisija za etiko pri OZS?

Nevenka Šorli:
Prijava predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča me je presenetila, saj pišem v resne časopise o problemih, in ne o ljudeh. In nikoli ne uporabljam sloga rumenega tiska. Zdaj pa ugotavljam, da je bila poučna, saj smo si z njo dopolnili sliko in domet predsednika, zlasti glede njegovih zatiralskih ukrepov proti svobodi izražanja – tokrat ne več le znotraj sodišča, kjer že dolgo ni več običajnih, sproščenih odnosov med zaposlenimi. Dodatno me je presenetila neverjetna nedoslednost trditev v njegovi prijavi. Da bi me očrnil, je namerno prezrl, da je razkritje podatkov iz tajnega družinskega postopka povzročila kar sodnica sama z grozovitim nasiljem nad otroki, ki so jih kot zajce lovili okoli domače hiše v strnjenem naselju, pred sosedi in številnimi mimoidočimi – in pred hladnim očetom, ki je do konca vztrajal pri svoji »pravici«. Ti so novinarje oddaje Svet na Kanalu A takoj seznanili s tem nasiljem, ne jaz! Takrat je mama, moja stranka, že imela drugega odvetnika, ker sva se v upanju, da bo imela z njim več sreče, sporazumno razšli. In to še ni vse o presenečenjih v prijavi! Pogačnik je načelo tajnosti postopka prekršil še sam, ko ni prekril podatkov strank v listinah iz sodnega spisa, priloženih prijavi na OZS, vloženi zoper mene. Komentar tega nezaslišanega, nestrokovnega početja je odveč. Vseeno je za tem njegovim neutemeljenim očitkom sledil še Panjan (ali pa je šlo kar za njun dogovor), ki je naročil pregled dela v sporni zadevi na način, da so me s selektivnim pristopom k podatkom v spisu neutemeljeno obtožili za vrsto nepravilnosti. Ključnih napak in kršitev sodnice pa niso problematizirali. Niti tega, da koristi otrok ni obrazložila, ampak jo je samo zatrjevala. Šokanten dokaz, da so se vsi vpleteni strinjali z njenim scenarijem odvzema otrok proti njihovi volji – le na zahtevo očeta, in to ob živi, normalni, urejeni, ljubeči mami. Opisano neodgovorno, nestrokovno, škodljivo početje obeh predsednikov kaže, da je zanju pošteno sojenje »drugorazrednega« pomena, da ne omenjam popolne odsotnosti sočutja vseh odločevalcev do nemočnih otrok in mame. In tak neživljenjski pristop postaja sistemski, saj zgledi vlečejo. Tako sodnica kot oba predsednika in preostali sodni organi, ki so bili o vsem sproti obveščeni, so že korenito pripomogli k izgubi njihovega ugleda, pa tudi ugleda sodstva na splošno. Vse navedeno so po mojem prepričanju razlogi, ki govorijo proti Pogačnikovi prijavi na etično komisijo OZS. Poleg tega sem o tej vrsti nasilja iz sodnih krogov za preprečitev kritik njihovega dela objavila še dva članka v Pravni praksi, v katerih sem očitke obeh predsednikov sistematično zavrnila. Sicer pa sem pred dnevi že prejela odločbo Komisije za etiko pri OZS z mnenjem, da v člankih nisem kršila pravil in načel Kodeksa odvetniške poklicne etike, kar je trdil Pogačnik. Mnenje je dobro obrazloženo, njegova objava bi gotovo opogumila še več kritikov sodniškega dela, da stopijo iz anonimnosti.

Andrej Razdrih:
Že vrsto let si kot dobra poznavalka (bila si namreč pravdna sodnica) izredno nezadovoljna s stanjem v sodstvu in nanj naslavljaš celo vrsto kritičnih pripomb ter ugotovitev. Kaj so tvoji bistveni očitki sodnemu sistemu v Sloveniji?

Nevenka Šorli:
Veliko nas je nezadovoljnih s storitvami sodstva in kar precej kritikov je, ki še pogosteje in udarneje opozarjajo na vse slabše stanje v sodstvu. Sama se včasih oglasim tudi zaradi strank, ki jim v pojasnilo neuspeha pošiljam svoje članke ali jih opozorim na objavo. To jim veliko pomeni, zlasti če omenim še ime krivičnega sodnika. Jasno je, da nezakonite sodne odločbe zmanjšujejo uspeh in s tem ugled nas odvetnikov. Funkcija predsednikov sodišč se je v Sloveniji v primerjavi s časi v stari državi zelo spremenila. Postali so mogočni, z bohotno sodno upravo, odtujili so se pravu, zato se za kritike ne zmenijo in nanje ne odgovarjajo. Pojavile so se službe za odnose z javnostmi, ki namesto njih pišejo prazna pojasnila – če sploh. Pogačnikova (neutemeljena) prijava etični komisiji OZS je prvi resen odziv na moje tekste. Nastal je vtis, da se počutijo nedotakljive, da jih zanimata samo denar in moč, ne pa toliko poslanstvo, ki ga imajo kot sodniki. Delujejo usklajeno, zaprto, med seboj se ščitijo in se ne zmenijo dosti za javnost. Naj navedem primer. Ko sem v članku v Financah¹ izpostavila res slabo delo sodnice Majde Božič Kapš, mi nihče ni konkretno nasprotoval. Kot v posmeh pa jo je že septembra letos Sodni svet povišal v svetnico, in to po hitrem postopku – čemur sledi tudi višja plača. Oman je še vedno »živ«: »Ni važno, kaj zna, važno je, da je naš!« Glede drugih bistvenih očitkov se lahko le pridružim kritikom, ki že dolgo opozarjajo, da se politika z nastankom Slovenije ni umaknila iz sodstva. Vse močnejši je občutek, da se je še bolj usidrala vanj, in to tudi skozi negativno kadrovsko selekcijo. Strokovno slabši sodniki so bolj plašni, upogljivi, poslušni in zato bolj zaželeni. In potem seveda tudi hitreje napredujejo, saj ustrezajo zahtevam po vodljivosti tudi na instanci. Premočan vpliv politike je tudi omogočil ministru mag. Goranu Klemenčiču, da je mag. Damijana Florjančiča vsilil na mesto predsednika Vrhovnega sodišča in preprečil sodnikom, da bi si predsednika izbrali sami. Pri tem ne gre le zanj osebno, mnogo hujše so posledice. Z njim se na račun stroke negativno politično kadrovanje kar razliva po sodiščih. In tu doda svoje še trajni mandat kot slaba rešitev, saj smo za leta naprej obsojeni na slabe sodnike, ker ni učinkovitega nadzora nad njihovim delom.

Andrej Razdrih:
Pozornost javnosti si vzbudila že leta 2003, ko si demonstrativno odstopila kot članica Sodnega sveta, ker si ugotovila, da napredujejo sodniki, ki svojega dela ne opravljajo ustrezno – ne po kakovosti ne po kvantiteti, poleg tega se pri imenovanju kandidatov za predsednike sodišč ne upošteva nobenih meril in kriterijev in je odločanje zgolj formalno. Se je stanje od tedaj kaj spremenilo?

Nevenka Šorli:
Stanje se je še poslabšalo, kot sem že povedala. Poleg tega so se vmes upokojili še preostali stari dobri sodniki, od katerih so se mlajši lahko učili. Zamenjali so jih po večini kadri negativne selekcije. Zato se lahko zgodi, da bodo trije majhni otroci še dolgo trpeli z odtujenim očetom, ki jih ne zna imeti rad.

Andrej Razdrih:
V čem vidiš vzrok, da v slovensko sodstvo ne prihajajo najboljši kadri s fakultet in iz prakse (iz odvetništva, gospodarstva, uprave)? Je ključen vzrok prenizka plača?

Nevenka Šorli:
Plača je pomembna, vendar ne sme biti prvi kriterij pri odločanju za kandidaturo na sodniško mesto. Žal pa so nižje plače povzročile feminizacijo sodstva, saj gre za udobno, varno, trajno službo – idealno za manj ambiciozne pravnike. Ko sem prej citirala Omana in omenila poseg mag. Klemenčiča v kadrovanje, sem hkrati že pojasnila, zakaj so najboljši pravniki na sodišču le redke izjeme. Nočejo jih, ker vedo, da bi jih ogrožali! Najboljši kadri, ne le pravniki, so običajno tudi močne, prodorne osebnosti. Če bi se jih preveč nabralo skupaj po posameznih sodiščih, bi znali zrušiti sedanje sodne oligarhe in s sodišč bi se potem tudi politika morala posloviti. Bojim se, da tega ne bomo doživeli, vsaj starejša generacija ne.

Andrej Razdrih:
V uvodniku Pravne prakse² navajaš zanimiv primer, kako si pred mnogimi leti kot vodja gospodarskega oddelka na ljubljanskem okrožnem sodišču naročila objavo mesečnih poročil o rešenih zadevah in rešenih pritožbah za vsakega posameznega sodnika, kar je v enem letu povzročilo odhod polovice sodnikov in prihod novih, bolj ambicioznih kadrov. Misliš, da bi tak ukrep deloval tudi zdaj?

Nevenka Šorli:
Naj te dopolnim: šlo je za interno statistično objavo rezultatov dela na oddelku. Zanesljivo bi bil ukrep potreben tudi danes, ampak glede na opisano delovanje sodišč ne vidim šefa, ki bi to sploh hotel narediti. Najprej moraš biti strokovna avtoriteta. Pravo ti mora predstavljati tako vrednoto, da se za njegovo uveljavitev tudi izpostaviš ali pa zameriš kolegu. Zato tudi kot vodja gospodarskega oddelka nisem hotela izgubiti stika s sojenjem. Celo »tekmovala« sva z enim od najboljših sodnikov (žal pokojnim) po številu rešenih zadev. Težje primere sem prišla študirat ob sobotah, če je bilo treba. In ob sojenju sem kot vodja administracijo še posebej seznanjala s pravili Sodnega reda in nadzirala izvajanje le-tega. Zlasti pomembno je pravilno vodenje sodnega spisa, kar se opušča, kot včasih vidim pri pregledovanju sodnih spisov. Vendar nismo samo »garali«. Po kadrovski osvežitvi smo se »najmlajši« znali srečati tudi zunaj sodne palače. Spomnim se žura v enem prvih diskov Li nekje izven mesta, zdi se mi, da v Bizoviku.

Andrej Razdrih:
Kako bi izboljšala stanje v slovenskem sodstvu, kateri ukrepi bi bili primarni in nujni?

Nevenka Šorli:
Kot odvetnica lahko ob delu le sproti opozarjam na slabosti, predlagam izboljšave, kar pa je le moteča kaplja v morje. Prave rešitve ne vidim oziroma se zdi utopija: Vse razpustiti in na novo postaviti z učinkovitim nadzorom ter odgovornostjo. Ker pa pri nas tega doslej ni bilo, se nam sodstvo utaplja v škandalih, kar se kruto odraža prav v brezupnem položaju obravnavanih treh otrok in njihove mame. Izgubili smo generacije dobrih sodnikov in s tem mentorjev mlajšim, saj s teorijo brez prakse ne gre. Včasih smo odvetniki vedeli za posamezne slabe sodnike, prihajalo je celo do »hazardiranja« z umiki tožb in ponovnimi vlaganji teh v upanju na boljši zadetek. Zdaj z umiki tožb ne gre več, dobrih in poštenih sodnikov je vedno manj. Danes tudi doktorat ni vedno garancija, kar smo spoznali pri čestitki za nepravnomočno sodbo, ki je bila pozneje soglasno razveljavljena na Ustavnem sodišču. Pravo in stranke imam rada, v drugem poklicu se ne vidim. Zavidam pa drugim, na primer zdravnikom, ker njihove stroke politika ne more zlorabljati in si je podrejati, kot počne v sodstvu in zakonodaji, kjer s stalnimi spremembami uničujejo zakone, na primer ZPP, ki ga v praksi nihče več ne obvlada. Celo sodniki ga brez posledic opuščajo, kot se je v obravnavanem primeru zgodilo trem otrokom in še marsikateri žrtvi arbitrarnega sojenja. Če kdo meni, da sem pesimistična, da pretiravam, naj prebere še članek sodnika Jana Zobca z naslovom Na točki preloma.³ Zobec zaključi s citatom, ki ga je v času nemškega rajha izrekel Leo Baeck: »Nič ni tako žalostno kot tišina. Zato, za Boga, presekajte prekletstvo!«

Andrej Razdrih :
Kako pa vidiš stanje slovenskega odvetništva, se kakovost dela v tem delu pravosodja izboljšuje in kaj bi bilo treba še narediti?

Nevenka Šorli:
Kakovosti dela kolegov ne morem ocenjevati, preveč smo razpršeni, vsak po svoje si sam služi kruh. Vsi pa vemo, da ne preživiš, če nisi dovolj dober in odziven – v nasprotju s sodniki, ki lahko z nestrokovnim delom, tudi s kršitvami človekovih pravic, napredujejo in za hude napake, povzročeno škodo ter celo uničeno kakovost posameznikovega življenja niti disciplinsko niso odgovorni. Prepričana sem, da bi se s kakovostnim, poštenim sojenjem avtomatično izboljšala tudi kakovost odvetniškega dela.

¹ Ponatis članka je objavljen tudi v Odvetniku. Šorli, N.: Sodna statistika – skrivalnica sistematičnih kršitev pravice do poštenega sojenja, Odvetnik št. 2 (95) – poletje 2020, str. 29.

² Šorli, N.: »Tiho bodi, ob strani hodi, glej v tla in boj se Boga«, Pravna praksa, št. 20–21, str. 3.

³ Zobec, J.: Na točki preloma, kolumna na portalu Ius-Info, 1. april 2019.