TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

1. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 55.626,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od zneska 46.581,35 EUR od 26. 5. 2018 dalje in od zneska 9.044,72 EUR od 21. 3. 2021 dalje.

2. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožene stranke v višini 40.441,60 EUR, zapadla v plačilo 20. 3. 2018 v znesku 27.471,61 EUR in 28.9.2019 v znesku 12.970,00 EUR, v preostalem delu (v višini 19.072,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.042,40 EUR od 7. 10. 2018 dalje in od zneska 12.030,00 EUR od 29. 9. 2019 dalje) pa terjatev tožene stranke ne obstaja.

3. Po pobotu v 1. in 2. točki ugotovljenih terjatev je dolžna tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki 15.184,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 6.139,74 EUR za čas od 26. 5. 2018 do plačila in od zneska 9.044,72 EUR za čas od 21. 3. 2021 do plačila, ter zakonske zamudne obresti od zneska 12.970,00 EUR za čas od 26. 5. 2018 do 28. 9. 2019.

4. V preostalem delu (glede plačila 112.952,91 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) se tožbeni zahtevek zavrne.

5. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 5.793,52 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od 16. dne po prejemu sodbe višjega sodišča.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 940,91 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od 16. dne po prejemu sodbe višjega sodišča.

Ne glede na to, da obe pravdni stranki obe situaciji imenujeta "končna situacija", je iz obravnavane zadeve očitno, da vsebinsko predstavlja končni obračun, torej obračun vseh opravljenih del, katerih plačilo zahteva tožeča stranka, zmanjšan za zahtevke tožene stranke.

Tako v pogodbi kot v splošnih določilih se je tožeča stranka zavezala, da enotne cene vsebujejo vse, da bo izdelek služil svojemu namenu, torej vsa nepredvidena, spremenjena in dodatna dela. Da nekaj predstavlja dodatno delo ob tako določenih enotnih cenah, pa mora predstavljati tudi nepredvidljivo delo, kar pa za konstrukcijo, na katero bo pritrjen mavčno kartonski strop, ne more veljati.

Ker je pravico do zadržanja sredstev tožena stranka uveljavljala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, o tem pa se je tudi nadalje razpravljalo, ne gre za nedovoljene pritožbene novote.

Namen bančne oziroma zavarovalniške garancije iz pogodbe dovolj jasno izhaja, tudi sicer pa je pri gradbenih delih običajen dogovor za izstavitev (predvsem) bančne garancije, ki se uporabi za odpravo skritih napak, torej napak, ki se pojavijo v garancijski dobi in ki jih izvajalec ne odpravi. Dejstva, da nobene od teh garancij ni mogla predložiti zaradi okoliščin na strani tožene stranke, tožeča stranka ni dokazala.

Ta znesek terjatve tožeče stranke sploh še ni zapadel v plačilo. Tega zneska tako (še) ni mogoče toženi stranki naložiti v plačilo, zato v tej višini terjatev tožeče stranke (še) ne obstaja.

Višje sodišče pri plačilih ne more upoštevati pravil o vračunavanju iz 288. člena OZ, saj bi s tem odločilo v škodo tožene stranke, ki se je edina pritožila.